V kuhinjo privabiti predsednika vlade ni tako preprosto, kot bi morda sklepali po naših fotografijah. Že predvolilni pogovor z dr. Robertom Golobom ni bil običajen, saj je potekal v avtu, in čeprav so zdaj povsem drugi časi, kot je dejal ob spominu na bolj sproščeno obdobje, je na našo drzno prošnjo vseeno prikimal. Zavihati bo moral rokave, okoli njega pa bodo leteli zelenjava in špageti, smo si zamislili. Končni rezultat je očitno bolj umirjen, a še vedno se je premier »žrtvoval« za pomembno sporočilo: začnimo spreminjati svoj jedilnik, jejmo bolj zdravo – zaradi sebe in našega okolja.
Z Ano Roš pripravljate poseben projekt, poklicali ste jo že poleti – s kakšnim namenom, o čem ste razmišljali?
Poleti je manj tekočih obveznosti in lahko razmišljaš o temah, ki sicer niso nič manj pomembne, ne zahtevajo pa takojšnjega delovanja. Čez poletje sem se tako ukvarjal tudi s tem, kaj lahko sam in kaj vlada konkretnega prispevamo na področju zdrave prehrane. Pozabljamo, kako pomembna je hrana, vpliva dobesedno na vse – zdravje, okolje, kmetijsko gospodarstvo, potrošniške navade, tudi socialo ... Spoznal sem, da nimamo krovnega, celostnega pogleda na to in da se hrane ne lotevamo sistematično. Sicer se nam nikamor ne mudi, sem pa stopil v stik z ljudmi s tega področja, da si začenjamo izmenjevati izkušnje, poglede, vizijo. Ana Roš ni bila edina. Seveda je ena najboljših kuharic in gostink na svetu, ima pa tudi zelo svojstvene poglede na pridelavo hrane. Ker vse se začne na njivi, ne v kuhinji. Pomembno se mi je zdelo z znanimi in izkušenimi posamezniki z različnih področij opraviti možgansko viharjenje – skupaj, pa tudi posamično. In projekt že kaže prve rezultate.
Lahko z nami delite že kaj konkretnega?
Ko je bil pri nas evropski simpozij hrane, tudi z velikim angažmajem Ane Roš, so se rezultati naših pogovorov že v manjši meri morda odražali v skupni deklaraciji, ki so jo podpisali vsi ustvarjalci simpozija. Po drugi strani se rezultati kažejo v naši kuhinji (v prostorih vlade oziroma generalnega sekretariata vlade RS, kabineta predsednika vlade RS in urada predsednika RS, op. a.), kjer dajemo zdravi hrani več poudarka kot prej. Tudi na naši mizi lahko opazite spremembo (na mizi je steklenica vode iz pipe, v njej pa limone, meta, kumare, ingver, op. a.). Nekateri rezultati so majhni in simbolični, drugi morda bolj vseobsegajoči, pa se to manj vidi, kot na primer deklaracija. Na začetku decembra sem tudi imenoval strateški svet pri predsedniku vlade prav za področje zdrave prehrane in trajnostni vidik njene pridelave. Poskušali bomo povezati strokovnjake različnih nazorov na eni strani in na drugi vladne funkcionarje, da bi bolj približali zadnja dognanja na področju hrane.
Želela sem vas vprašati, ali gre za vaš osebni projekt, ampak po izrečenem očitno ne?
Začelo se je z osebno pobudo, gotovo, ampak gre za nekaj veliko večjega. Ko se lotiš tega, najprej ugotoviš, da vsako ministrstvo (šolsko, zdravstveno, za delo in socialo, kmetijsko ...) izvaja aktivnosti na področju hrane, le da med seboj niso povezane. Načeloma so bolj ali manj usmerjene v ohranjanje obstoječega stanja, niso pa začrtane tako, da bi želeli uvajati spremembe. Moj cilj pa je ravno ta: sprožiti spoštljivo javno razpravo, priti do skupnih zaključkov z namenom razmišljanja za spremembe.
Ko ste že omenili šolsko ministrstvo, starše tudi skrbi, kaj otroci jedo v šoli, da šole nimajo več svojih kuhinj in jim lahko hrano vozijo od slabših ponudnikov ...
Odvisno od šole. Bolj kot ukvarjanje s kuhinjami in šolsko infrastrukturo se mi zdi pomemben sistematičen pogled: kako naj šole pridejo do zdrave in cenovno dostopne hrane. Ravno smernice za zdravo prehrano v šolah se moramo truditi izboljšati, jih posodobiti in omogočiti njihovo izvajanje.
Bo treba pa tudi otroke malo »prevzgojiti«, jih navaditi jesti še kaj drugega kot le hot doge, hamburgerje, bureke in pice.
Zanimivo, da starejši mislimo, da moramo prevzgajati otroke. Rekel bom drugače: najprej moramo prevzgojiti sebe, ker je tukaj še več prostora. Ko bomo prevzgojili sebe, nam bodo otroci sledili hitreje, kot si mislimo. Dokler odlagamo vse potrebe na otroke, češ, spremenili bomo otroke, mi pa bomo delovali po starem, ne bo šlo. Da jim prevečkrat prihajamo naproti z manj kakovostno hrano, ki ste jo omenili, niso krivi otroci – s smernicami bi lahko dosegli to, da se v ponudbi prehrane v večji meri izogibamo nezdravim izdelkom.
Bolj kot otroci v osnovnih šolah pa so pozabljeni najstniki, srednješolci.
Oni so bolj ali manj prepuščeni samim sebi, da.
In sendvičem. Se spomnite, kaj ste vi jedli v srednji šoli?
Da, sendviče. Slučajno sem ravno danes imel telefonski pogovor z dr. Brecljem in povedal mi je, da v zdravstvenem sistemu ZDA vsak dolar, ki je vložen v zdravo prehrano bolnikov, pomeni 54 dolarjev prihranka. Tega nisem vedel. O tem se moramo torej še veliko več pogovarjati in ravno tak podatek pove, kako pomembna je hrana v vseh sistemih: tako pri otrocih in morda še bolj v zdravstvenem sistemu, saj izboljšuje možnost preživetja, skrajšuje čas zdravljenja. Hrana je v našem življenju v resnici prisotna povsod, a jo pojmujemo kot samoumevno, nekaj, na kar ne moremo preveč vplivati. Je pa ravno nasprotno.
Ali je bil pri vas kakšen osebni sprožilec, da ste se tako zavzeli za hrano, spremembo prehranjevanja?
Vedno več je takšnih trenutkov, nekateri se potem zložijo v celoto. Pri meni je šlo tako, da se na eni strani z leti vedno bolj zavedam, kako je, na primer, prepogosto uživanje mesa za prebavo težko. In kako se čez dan človek bolje počuti, če se kakšen dan ali več izogne mesnemu obroku. Po drugi strani pa vedno poskušam iskati navdih pri svojih otrocih. Moja hči je že nekaj časa vegetarijanka in mi daje zgled, kako se je mogoče prehranjevati tudi brez mesa. Dobro počutje, zavedanje o vplivu zdrave prehrane, navdih in zgled pri najbližjih – to se zloži v celoto in se zaveš odgovornosti, ki jo imaš na takem odgovornem položaju, da lahko in moraš ozaveščati ljudi, hkrati pa poskrbiš, da javni sistem ne prezre pomembnosti tega vprašanja. Ozaveščanje je nujno, na koncu pa je izbira posameznika prosta – nikomur ne bomo ničesar vsiljevali, nikakor! To bi rad posebej poudaril. Ne smemo pa prezreti, da je to pomembno vprašanje in da odgovori niso samoumevni. Ta tema si zasluži zelo resne razprave, ozaveščanje in osebne premisleke.
Že v predvolilni kampanji ste govorili o dveh brezmesnih dnevih in med Slovenci je završalo, češ, Golob nam bo vzel meso.
Saj se v Katoliški cerkvi tudi prakticira en dan v tednu brez mesa, pa nisem slišal, da bi se kdo pritoževal, da je s tem kaj narobe. Obstajajo svetli zgledi v naši tradiciji, ki jim je smiselno slediti in jih v teh časih uporabiti. Kot že rečeno, nikomur ničesar ne jemljemo, še manj vsiljujemo. Na koncu gre za osebno izbiro posameznika. Želimo pa, da imajo ljudje različne možnosti izbire zdravih obrokov.
Na čem ste »gor zrasli«? Kaj se je kuhalo v kuhinji vašega otroštva?
Bilo je popolnoma drugače, kot se prehranjujem sedaj. To so bili drugi časi, veliko je bilo sicer doma pripravljenih, a nato zamrznjenih jedi in praktično vsaka je vsebovala meso. Ampak takrat me to sploh ni motilo. Zdaj pa čutim razliko – takrat, ko imam na jedilniku obilo mesa, in takrat, ko je obrok uravnotežen. Saj jem meso, ampak uravnoteženost obroka je najpomembnejša. Če je ni in se zaradi kakšnega dišečega kosa mesa pregrešim, se nato slabo počutim. Začel sem z uravnoteževanjem obrokov in šele nato z izključevanjem sestavin ter vključevanjem drugih.
Sliši se, da ste se zelo sistematično lotili svojega jedilnika.
Vsak obrok mi morda ne uspe, ampak večinoma obroke res načrtujem. Tudi hrano za družino nabavljam sam in kuham, kadar le imam čas. Tukaj na vladi pa je bila moja želja obogatitev jedilnika in v kuhinji fantastično pripravljajo obroke, ki ustrezajo vsem smernicam, in me nič ne skrbi. Moji sodelavci so večkrat poudarili, da pogrešajo takšno hrano, in so spremembe res z veseljem sprejeli. Vsem pa nam mora biti jasno, da se vse začne na njivi, za nas potrošnike pa v trgovini – in pomembno je, da načrtujemo obroke za nekaj dni vnaprej in nato tako tudi nakupujemo. Na začetku je malo težje, potem se navadiš in lahko ponavljaš obroke enkrat na teden. Meni to pomaga, še posebej pri otrocih se je to dobro obneslo – da imamo načrt, ki mu sledi rutina, da čez vikend vemo, kdaj bomo kaj jedli. In ker to vemo, sta preprosti tako nabava kot priprava, ne sprašujemo se, kaj bomo jedli, še manj pa se o tem prepiramo.
Bi nam izdali kakšen svoj najljubši recept?
Ah, moja najljubša jed so špageti z vongolami. Nujni pri teh pa so sveži češnjevi paradižniki in nikar ne uporabite navadne sladke paprike, temveč pekočo.
Sem upornik in človek, ki živi za prihodnost, ste dejali. Ta določa vaša dejanja zdaj?
Vedno. Verjamem, da se lahko glede preteklosti, ko se o njej ne strinjava, prepirava do smrti in ne bova prišla do konca. Prepiranje o preteklosti je jalovo in popolnoma nepotrebno, saj ne more dati učinka. Medtem ko je dogovarjanje o prihodnosti tista točka, o kateri lahko danes najdeva konsenz. Ko ga najdeva in ko bo prihodnost postala sedanjost, se bova skupaj neizmerno dobro počutila in se o novi preteklosti ne bova prepirala, ker jo bova dosegla skupaj. Zazrtost v prihodnost je dobra ne samo zaradi rezultatov, ampak tudi zaradi odnosov med vsemi nami in klime v družbi. Takrat se ne prepiraš, kdo je imel pred dvema mesecema prav, kdo je kaj rekel prejšnji teden, ampak rečeš: raje se vprašajva, kaj bova storila skupaj naslednji teden. Tako kar naenkrat ugotoviš, da se da živeti lepše.
To, da sem upornik, pa je mišljeno bolj za razbijanje obstoječih vzorcev. Hrana je tipičen primer, ko mislimo, da je za vse poskrbljeno. Pravim, da ni in da malo preiščimo to področje. Področij, s katerimi se nihče ne ukvarja sistematično, se ne smemo izogibati, temveč ravno obratno: tam, kjer nikogar ni, tam je treba videti največje priložnosti.
Več v Jani, št. 52, 27. 12. 2022
