Kako vam je všeč Slovenija?
Garrett: Rad imam Slovenijo! Zelo je podobna Novi Zelandiji. Ima podobno pokrajino, veliko zelenja, veliko vode. Ljudje pa so resnično čudoviti in prijazni.
Savina: Na Novi Zelandiji je vse že kar preveč prijazno. Nobenega papirčka ne najdeš na tleh. Hiše ni treba zaklepati. Sploh ne vem, ali sem kdaj videla rešilni avto. Tam ni nesreč, ker nihče ne prehiteva. Čeprav še nimam izpita, bi tam lahko vozila, saj vsi vozijo 40, nihče nikoli ne potrobi. Garrett je, mimogrede, o vožnji v ZDA napisal knjižno uspešnico.
Garrett: Američani so zelo agresivni vozniki. Pri Slovencih sem opazil, da hitro potrobijo, če ne vem, kam moram. Američanom se zdi recimo v redu, da se umikam s poti, pri vas pa ni tako.
Savina: Nova Zelandija je štirinajstkrat večja od Slovenije in sprva se razdaljam nisem mogla privaditi. Morje je tako mrzlo, da sem se zelo malo kopala v njem, pa še to sprva v neoprenski obleki. Se pa lahko ure in ure sprehajaš po plaži in nikogar ne srečaš. In če smo že pri hladu: na Novi Zelandiji v večini ne ogrevajo hiš pozimi, niti jih kaj posebej ne izolirajo. Kakršna je temperatura zunaj, tako je znotraj – tudi pozimi.
Kakšno je zdaj vajino življenje, ko nista več mladoporočenca?
Garrett: Vedno bova mladoporočenca! (nasmešek)
Savina: Sem človek, ki ima rad tudi čas zase. Zaradi lockdowna sva bila dve leti skupaj po 24 ur na dan. Takoj sva se zaročila in sem prišla na Novo Zelandijo na ceremonijo ob prejemu državljanstva. Načrt je bil, da greva takoj v Slovenijo, a se je začela korona. Nova Zelandija se je za več kot dve leti zaprla.
Garrett: Med zaprtjem je propadlo veliko zakonov, ker ljudje niso bili vajeni ves čas biti skupaj.
Kako sta se privajala navadam drug drugega?
Savina: Ena najboljših stvari pri naju je komunikacija. V mnogih stvareh se razlikujeva, najine vrednote pa so enake. Z njim sem dobila ekstra super moči. Po svoje sem kaotična, a mi gre večopravilnost dobro od rok. Sem hitra, a delam napake. Ne preberem recimo natančno pogodb. Garrett je počasnejši, a najde vsako podrobnost. In zelo je urejen: njegov del hotelske sobe ali hiše je vedno pospravljen. Nekaj časa sem potrebovala za ugotovitev, da so razlike med nama v redu. To raznolikost upoštevava tudi pri prepiru. On ve, da mi mora dati prostor za eno uro, da razmislim, potem pa sedeva in se pogovoriva. Ni mu všeč, če ne rešiva težav. Ničesar ne pospravljava pod preprogo.
Garrett: Temelj najinega odnosa so enake vrednote. Oba greva v isto smer in imava iste želje. Ter talente, ki se dopolnjujejo. Ima, česar jaz nimam, in jaz imam, česar ona nima. Skupaj imava vsa potrebna orodja, da greva, kamor hočeva, in živiva življenje, ki ga želiva.
Kam torej hočeta? Kje hočeta živeti?
Savina: Veva, da hočeva biti skupaj, in veva, kako hočeva živeti. Lokacija pa je zaradi situacije v svetu vprašljiva. Garrett je delal dvajset let, da je dobil državljanstvo Nove Zelandije, jaz sem zdaj tam rezident. Želela sva živeti med Novo Zelandijo in Slovenijo, a ker je Garrett več kot 20 let živel in delal tudi v Santa Barbari, kjer še zdaj biva njegov brat, sva mislila, da bova šla tudi v Kalifornijo za nekaj mesecev, na Novi Zelandiji bi bila osem mesecev, preostanek v Sloveniji.
Garrett: Oba sva se selila okrog, zato nisva bila vajena biti ves čas na enem mestu. Če bi opredelil s številkami, bi rekel, da si tri četrtine časa želiva biti z naravo, v najinem mehurčku, preostanek pa na potovanjih po svetu. Tak življenjski slog sva imela že, preden sva se srečala.
Kaj delata, ko sta sama? Sta ves čas skupaj?
Savina: Ne. Oba veliko delava. On končuje svojo novo knjigo, sicer pa v ZDA uspešnim pisateljem pomaga pri predstavitvah knjig. Njegovi klienti so skupaj prodali več kot petsto milijonov knjig. Tako sva se tudi spoznala na knjižnem srečanju v New Yorku, kjer je imel predavanje. Garrett je prvo knjigo izdal pred več kot 30 leti v samozaložbi in gostoval v vsaj 1500 oddajah, saj je knjiga postala uspešnica. Iz te samozaložbe je naredil dober posel in zato je začel učiti še druge. Trenutno zaključuje zadnje poglavje knjige o odnosih, ki bo nekaj novega in bo izšla tudi v slovenščini. Delava vsak v svojih prostorih, tako sva imela urejeno tudi hišo na Novi Zelandiji. Vsak ima svojo pisarno s toaletnimi prostori, jaz sem si še zagradila teraso, ker veliko snemam. To, da delava vsak zase, je pomembno tudi zaradi časovnih razlik med državami, s katerimi komunicirava. Včasih bi ga jaz zaradi časovne razlike recimo zbudila.
Torej ne spita skupaj?
Savina: Velikokrat ne. V daoizmu in tantri trdijo, da je dobro, da imaš nekaj prostora zase. Se pa obiskujeva vsako jutro in vsak večer. Kadar ne učim ali za konec tedna pa sva seveda v isti spalnici.
Garrett: To, da sva se po dveh mesecih življenja na Novi Zelandiji odločila, da bova spala ločeno, je bila čista fiziološka potreba.
Več v reviji Jana, št. 28, 12. 7. 2022
Galerija
Poglej vse fotografije (2)
