Še znate kaj slovenskih besed?
(takoj začne naštevati v dobri slovenščini) Dobro. Ena, dva, tri, štiri, pet, šest, sedem. Dobro jutro. Dober dan. Dober večer. Ljubim te. Razumeš. (smeh)
Pogosto obiskujete Slovenijo? Pred leti ste kupovali vilo na Bledu …
Pogosto prihajam, ker imam hišo v Avstriji. Vilo na Bledu pa sem vrnila, ker je šlo za neke spore. (Čeprav je bil nakup že zaključen, jo je vrnila in s tem naši državi naredila uslugo, saj je to zdaj protokolarni objekt, op. a.) Slovenijo bom spet obiskala junija z družino. Rada grem na Bled in v Bohinj, pa v gore, ker sem prvič v življenju smučala prav v Sloveniji, leta 1990. Pred 30 leti sem imela tudi intervju za revijo Jana. Še vedno je moj smučarski trener Božo Jaklič in pogosto obiščem njega ter družino.
Kaj pa Miloš, vaš nekdanji slovenski zaročenec?
Še vedno sva prijatelja.
Imate novo linijo veganskih ličil Be at One.
Sem veganka. Pred 30 leti smo ustvarili VBites, podjetje za veganske prehrambne izdelke, imamo jih 140. Sodelovala sem tudi z različnimi prehranskimi verigami in z njimi oblikovala vegansko ponudbo, da imajo ljudje tudi možnost zdrave hitre prehrane.
Veliko ste naredili, da je veganska hrana okusna, ne samo zdrava.
No, tudi cena mora biti dobra! Živali sem nehala jesti zaradi zdravja, ne zato, ker mi ni bil všeč okus ribe ali sira. (Veganka je postala, ko je v prometni nesreči izgubila nogo in so ji rekli, da bo tako prej okrevala, op. a.) Samo majhnemu odstotku veganov ni všeč okus živali, tudi meni je, ni mi pa všeč, kako ta hrana vpliva na zdravje, okolje in živali. Veganski burger naj ima okus po burgerju, veganska riba naj ima okus po ribi, veganski sir po siru! Težava je, da velike korporacije izdelujejo izdelke slabega okusa, in ljudje tega niso hoteli jesti. A v 30 letih, odkar sem se vključila v izboljšave okusa, je to postalo gibanje in ne več trend. Veganstvo je najhitrejša branža prehrambne industrije na svetu. Končno!
Govori se, da bo čez dve generaciji večina ljudi veganov.
Da, ker vidijo spremembe, tudi na planetu. Moje delo se je začelo pri prehrani, potem pa sem začela razmišljati še o tem, kaj dajem na kožo. Na Bližnjem vzhodu sem videla ženske, ki so bile oblečene tako, da so se jim videle samo oči. Vprašala sem jih, ali vedo, da ličila, s katerimi si ličijo oči, vsebujejo tudi dele prašiča. Seveda niso imele pojma. Zato sem se odločila oblikovati linijo ličil brez živalskih sestavin, a kakovostno. Želela sem sijoče barve šmink, zato smo v izdelke dali arganovo in avokadovo olje, da bi lepo dišali in bili obstojni. Potem smo oblikovali BB-kremo z zaščitnim faktorjem 30, naravno, brez kemikalij. Za to smo potrebovali tri leta, saj gre za pravo znanost, a z rastlinami. Zdaj je kozmetika Be at One v vseh Müllerjevih trgovinah v Sloveniji in na Hrvaškem.
Morate biti ves čas urejeni kot iz škatlice?
Običajno sem v tovarni z mrežico v laseh in masko čez obraz (smeh), sicer pa, da, rada sem urejena. Stara sem 54 let, nekaj moram dati nase. Poleg tega ličila ščitijo pred vplivi iz okolja. Ko sem bila mlajša, sem imela problematično, aknasto kožo. Nisem vedela, da je to zaradi mlečnih izdelkov. Šele ko sem postala veganka, se mi je koža sčistila. Rada imam ličila, a ne tako kot Kardashianove, ki so videti enake, kot roboti. Všeč mi je, ko ljudje z ličili poudarjajo svoje naravne poteze, ne pa, da so ličila videti kot maska.
Iz zakona s Paulom McCartneyjem imate hčerko Beatrice. Kaj svetujete njej?
Moja hčerka je kot hipi, te stvari je ne zanimajo. Veliko otrok mojih prijateljev že misli, da morajo biti nas pogled popolni. Ni dobro, če otrok prezgodaj dobi telefon in ves čas gleda vanj. Jaz hčerko spodbujam, da greva v naravo, smučava, se ukvarjava z norimi športnimi dejavnostmi. Razumem, da je to včasih težko, ljudje so zaposleni in zelo lahko je otroku poriniti v roke iPad. A če ga že imate, ga lahko koristno uporabite in se, recimo, učite jezikov – eno risanko, na primer, najprej pogledate v angleščini, in ko jo otrok usvoji, si jo ogleda še v drugem jeziku.
Imeli ste težavno otroštvo. Kako je to vplivalo na vas?
Moja mama je odšla, ko sem imela devet let, oče je šel v zapor, ko sem bila najstnica. Ko imaš tako disfunkcionalno družino, lahko postaneš tak kot starši ali pa njihovo nasprotje. Moja starša nista bila ljubeča. V vsem življenju mi je mama dala samo en poljub – pa je bila vrhunska psihologinja. Ti imajo vedno svoje težave. Oče pa je bil nor, mislil je, da je reinkarnacija skladatelja Richarda Wagnerja. Sem si pa bila blizu z bratom in sestro. Brat je starejši, a ker sem bila starejša sestra, sem postala nekakšna materinska figura. Morala sem najti ravnovesje, da nisem diktirala in kontrolirala, hkrati pa poskrbela, da nista zašla na stranpota. V življenju mi je najbolj pomagal šport, z njim smo se ukvarjali skupaj.
Več v reviji Jana št. 22, 31.6.2022
