Tale pogovor je bil precejšen zalogaj, pa ne zaradi številnih obveznosti, ki jih imajo igralke, temveč predvsem jezikovnih zagat. Globoko radovedna sem od sogovornice želela izvedeti čim več o njeni prekrasni deželi, tradiciji, iz katere prihaja, in njeni poti v svet, saj imamo na tem koncu Evrope kopico (neupravičenih, kot se je izkazalo med pogovorom) predsodkov. A je bilo sporazumevanje kar precejšen izziv. Znašli sva se po žensko – pomagala nama je tehnologija, iz slovenščine v angleščino in perzijščino sva si prevajali kar s spletnim prevajalnikom. In se pri tem dodobra nasmejali.
Dobrodošli v zibelki civilizacije
Ob omembi Irana si običajno predstavljamo puščavo, redki pa vedo, kako čudovita je v resnici ta dežela. Soudabeh pripada Tabarom, doma govorijo perzijsko, sicer pa so Iranci ena najstarejših civilizacij, imajo številna prekrasna mesta, zgodovinske zgradbe, slavne modrece, pesnike, najsočnejša sadje in zelenjavo, ki rasteta na plodnih poljih. »Prihajam iz severnega dela države, milijonskega mesta Babol, obdanega s 50 milijonov let starim gozdom ter pol ure vožnje oddaljenega od Kaspijskega jezera. Imam tri sestre in enega brata. Vsi so bili športniki, trenirali so tekvondo. Zdaj so poročeni in imam kopico nečakov in nečakinj. Mama je gospodinja, je pač zahtevno skrbeti za tako številno družino, oče pa je delal v zavarovalništvu. Zame sta sprva želela, da bi študirala, ne trenirala. A ker sem bila sila nemirnega duha, sem se želela tudi gibati,« je povedala. V osnovni šoli je začela z atletiko, s svojimi dolgimi nogami je bila prav dobra v teku, pri štirinajstih letih pa je v šolski ekipi za zabavo poskusila z odbojko: »To ni bilo tako običajno, saj je v Iranu nacionalni šport rokoborba, ki se jo lotevajo predvsem moški in so osvojili kar nekaj olimpijskih medalj. Pri odbojki so hitro prišli rezultati in sem napredovala, celo do državne reprezentance. Uživala sem v športu, a mi je bilo težko, saj je to pomenilo selitev v glavno mesto, pri dvajsetih sem se tam sprva počutila samo in izgubljeno, proč od domačih, na katere sem zelo navezana. A ker sem vedela, kaj si želim, sem se nekako prilagodila in zagrizla v delo. Nastopali smo na azijskih pokalih in prvenstvih ter se merili z velesilami s tega področja – Kitajsko, Japonsko, Tajsko in drugimi, ki so res zelo dobre.« Sudi je ob tem, tako kot druge punce iz ekipe, morala študirati. Tudi starši so želeli, da se izobrazi, saj imajo vse njene sestre in brat magisterij, ona pa je prišla do diplome. Končala je športni menedžment in želi po koncu kariere svojo pot nadaljevati kot trenerka ter svoje znanje in izkušnje prenašati na mlajše generacije.
Na igriščuz ruto
»Pri nas punce ruto oziroma šal dobimo pri devetih letih. V Iranu je ženskam teže napredovati, saj obstajajo omejitve, vendar smo zelo močne, pogumne borke. Lahko smo tako močne kot moški. Omejitve obstajajo zavoljo islama, vendar se tudi to počasi spreminja. Bolje je kot prej. Ženske lažje živijo, se smejijo in šalijo, vendar se morajo obnašati kot dame in biti dostojanstvene. Pri tem jim pomaga šal. V vsakdanjem življenju imamo kopico šalov najrazličnejših barv in krojev, za v službo pa običajno črne,« je pojasnila Sudi, ki se je na ta del oblačila tako navadila, da je ne ovira niti pri treningih niti na tekmah. Vesela in hvaležna je, da ji je uspelo in je lahko šla v svet, saj si je zelo želela svoje znanje pokazati tudi na tujem.
Več v reviji Jana št. 8, 22.2.2022
