V Evropi je relativno malo žensk na vodilnih položajih, sploh v tehnoloških podjetjih, kakršno je tudi vaše, statistike za ženske so slabe. Kako je s tem v Sloveniji, pa na Hrvaškem in v Srbiji, kjer tudi vodite podjetje?
Na Hrvaškem je bilo kar nekaj žensk v vrhunskih tehnoloških podjetjih, ko sem pred štirimi leti postala predsednica uprave, sem bila presenečena. Ericsson Nikola Tesla, Microsoft, Nokia, Bosch ..., multinacionalke so postale odprte, iščejo ženske, ker želijo malo bolj uravnotežen pogled na svet, raziskave kažejo, da »mešani« timi vodijo podjetja dosti uspešneje, da so raznolika podjetja uspešnejša, inovativnejša. Nasploh vlada pomanjkanje talentov, in če odrineš ženske, si izgubil 50 odstotkov potencialnih talentov.
Že nekaj let opozarjate, da je žensk premalo predvsem v tehnoloških poklicih, v informacijski tehnologiji, ki so poklici prihodnosti. Pa na to, da je treba vključevati tako mlade kot starejše, da se izobražujejo vso kariero.
S tem se res precej ukvarjamo tudi v Združenju Manager. Imamo program Vključi vse, delovna mesta je treba prilagoditi, da izkoristimo izkušnje zaposlenih in jim omogočimo delo tudi v poznejših letih, ko nimaš več toliko energije, kot si jo imel pri dvajsetih, tridesetih. Tudi ta vrsta uravnoteženosti bo postala čedalje pomembnejša. Sama se bližam koncu kariere ter razmišljam in gledam, kaj počno moji kolegi. Kolega iz Izraela, ki je odšel v pokoj, je začel delati v startup podjetju. Svoje znanje je začel prenašati na mlade. Tako njegovo znanje ne gre v nič.
Vaše podjetje prav zahteva od svojih zaposlenih, da se nenehno izobražujejo, za to morajo porabiti določen čas.
Z izredno hitrim razvojem tehnologije to postaja tema, ki se ji moramo res vse bolj posvečati. Pred leti so statistike v Sloveniji pokazale, da se nehamo izobraževati pri štiridesetih. A hiter razvoj tehnologije tega ne dopušča več, učiti se moraš do konca. Siemens nam omogoča vseživljenjsko učenje, računalnik mi pokaže, koliko digitalnih ur učenja sem opravila. Ker smo podjetje, ki živi od inovacij, napredka, razvoja, se procesi inoviranja, izboljševanja dogajajo na vseh oddelkih, v celem podjetju. Zato moramo biti na tekočem z napredkom, z novimi tehnologijami, saj jih prodajamo svojim kupcem. Tudi mladi se morajo učiti, prilagajati, spajati, IT-sfera se meša z inženirsko. Tudi v družbi, šolstvu bomo morali razmišljati, kako ta proces šolanja podaljšati na vse življenje. Tu delamo šele prve korake. Ljudje, ki so stari 40 let, bodo morali delati še 25 let in več, če se ne bodo nenehno izobraževali, jih bo razvoj povozil.
Kako je šla vaša poslovna pot, da ste danes na tako visokem položaju? Kaj vas je razlikovalo od drugih?
Študirala sem na Ekonomski fakulteti v Ljubljani, imela sem štipendijo v Hmezadu in se vrnila v Celje, začela sem v zunanji trgovini, ta je bila okno v svet. Pozneje sem delala v industriji, prevzemala kar odgovorna delovna mesta, šla v Kovinotehno ter prevzela marketing in maloprodajo, pri 33 sem prvič postala članica uprave. To je bilo kar zgodaj, za takrat in za danes! (smeh) Imela sem željo po napredovanju, strast do dela, vedno sem bila radovedna in odgovorna, stvari so me zanimale in dobri vodje so to opazili. Imam tudi čustveno inteligenco, znam delati z ljudmi. Verjetno sem imela tudi srečo, da so drugi to opazili in mi dali priložnost.
Več v reviji Jana št. 8, 22.2.2022
