Operacijo sem preživela bolje od pričakovanega. Živa sem, migam, to je zdaj najpomembnejše. A vseeno nisem mirna. Daleč od tega. Šele ko bom dobila histološko preiskavo odvzetega tkiva, bom izvedela, pri čem sem. Medicina danes pozna več kot sto različnih karcinomov in bog vedi, s katerim se spopadam.
V Sloveniji je vsako leto 15.000 novih onkoloških bolnikov, zadnjič sem na televiziji zasledila podatek, da je število rakavih bolnikov v zadnjih dveh letih zraslo za dvajset odstotkov. Razlogov za tolikšen porast je veliko. Prvi je pandemija covida, ki je mnoge rutinske kontrole za odkrivanje raka prestavila, zamaknila, do splošnih zdravnikov je bilo težko priti, ljudje niso hodili na preiskave, imeli so druge skrbi, stres je ojačal svoje pritiske. Najnovejše raziskave kažejo, da bi z zdravim življenjskim slogom in pravočasnim odzivanjem na preventivne presejalne programe lahko preprečili več kot polovico vseh rakov.
Po podatkih Registra za rak je v Sloveniji pred tremi leti, to so zadnji uradni podatki, za rakom dojk zbolelo 1527 oseb, od tega 1516 žensk in 11 moških. Umrlo je 443 žensk in pet moških. Statistično gledano, so za diagnozo raka dojk dnevno izvedele vsaj štiri ženske. Ena na dan izgubi bitko s to boleznijo. Še vedno. Torej imam 75 odstotkov možnosti, da jo preživim. Ni tako slaba statistika.
Za rakom na prsih lahko zbolijo tudi moški, a pri njih zdravniki bolezen ponavadi odkrijejo prepozno. Ne poznam nobenega moškega, ki bi hodil na mamografijo. Po mojem mnogi sploh ne vedo, da tudi oni lahko dobijo tega vraga.
Po operaciji si moram dati vsak dan injekcijo proti strjevanju krvi. Še nikoli nisem nikomur dala injekcije, kaj šele da bi si jo dala sama. To je po mojem eden največjih razlogov, da mi težka droga ni nikoli zadišala. Ne samo, da si moraš preluknjati kožo in žilo zaradi kratkotrajnega užitka, ki te bo slej ko prej ubil, ne, še sam si moraš dati šus v žilo. Ni šans, nemogoče. In potem pomislim, kaj bi naredila, če bi bila na samotnem otoku in bi si morala dati življenjsko pomembno injekcijo. Bi si jo stisnila sama ali bi čakala na smrt? Jasno je, kaj bi naredila. Nekaj injekcij si zato dam sama. Da si dokažem, da zmorem. In za slučaj, da končam sama z injekcijo na kakem pustem otoku sredi oceana. Zoprno in boleče, sploh če si amater. Z dvema prstoma stisnem kožno gubo na trebuhu in vanjo nežno zapičim iglo z ampulo. Spoznavam, da ima izraz »nežno« veliko dimenzij. Ker pikanje od groze opravljam miže, si injekcije nikoli ne zapičim naravnost v kožno gubo, temveč postrani. Zaradi tega imam zdaj na trebuhu kopico majhnih modric. Ne boli, je pa grdo. Mnogi ljudje s sladkorno, tudi moj dobri prijatelj, si odmerke inzulina injicirajo dnevno, nič ne jamrajo, človek se vsega navadi. Oh, to življenje.
Moram na pregled k dr. Breclju, a še vedno se počutim grozno in polomljeno. Sem kot bolan otroček. Rada bi svojo mamo. A moja mama je daleč, živi v Beogradu. Je tudi že v letih, ko je zdravstveno občutljiva, kot vse naše mame, in vem, da ji stres ob moji bolezni prav nič ne koristi. Tako ali tako vedno joka, ko me vidi po telefonu. Nisva se objeli vse od poletja. Ona težko potuje, mene pa je ustavila bolezen. Moja mama se boji, da me ne bi slučajno preživela. Največji strah vseh staršev. »Ne boš me pokopala,« ji vedno rečem. Nimam takšnega načrta, pa tudi ne privoščim ji, da bi pokopavala lastnega otroka. Sama sem to izkusila in vem, kako boli. Za mnoge je lahko ta bolečina tudi usodna.
S prijateljem, ki prav tako prestaja podobno kalvarijo z rakom, le da se je njemu naselil v trebušno votlino, sva dnevno na zvezi. Tipkava si. Svoji materi, ki je v domu upokojencev, dve leti ni zmogel povedal, da je zbolel. Da se ne bi »sekirala«. »Grozno mi je bilo,« mi reče, »ker sem ji ves čas lagal. Še dobro, da je bil covid vmes, da se mi ni bilo treba izmišljati razlogov, zakaj ne morem priti na obisk.« Ji je pa povedal resnico, ko je pred nekaj tedni uradno prebolel raka. In gospa se je seveda spet jokala.
Moji mami nisem prizanesla s slabo novico, priznam, nisem mogla biti tiho. Kaj naj ji rečem, ko bom plešasta? Da mi je bilo vroče v glavo pa sem se malo postrigla?! Ne, ni šlo. Je pa res, da moram biti v pogovoru z njo vedno pomirjujoča in maksimalno optimistična glede bolezni, ker je, tako kot vse mame, nagnjena h katastrofičnim koncem. Tako da v najinih pogovorih jaz bolj tolažim njo kot ona mene. Starejša ko je, vedno bolj je podobna otroku, v čustvenem smislu in tudi fizično je vsak dan bolj nebogljena. In tako tudi midve počasi zamenjujeva najini življenjski vlogi.
Za obisk pri dr. Breclju si prvič nataknem športni modrček, prej ga zaradi bolečin nisem hotela nositi. V desno praznino si nežno zatlačim dve hlačni nogavici. Zoprn občutek. Morda pa nihče ne bo opazil, da nimam ene joške, pomislim. Ne vem, zakaj razmišljam o tem. Zakaj bi me sploh kdo gledal, če imam oblečeno bundo. Neumna paranoja. In tudi če kdo ugotovi, da na videz nisem popolna, kaj potem. Bo konec sveta?
Glede izidov sem nestrpna, čeprav tega nočem pokazati. Po glavi se mi vrti kup scenarijev različnih barv, tudi najbolj črni. Naglas jih nočem izreči. Verjamem v to, da naše besede slej ko prej postanejo meso. Tudi o raku kot o kofetkarski temi »a si slišala, da …« se v preteklosti nisem rada pogovarjala. Misel, da je nekdo tvojih bližnjih, ljubih, znanih zbolel za to pošastjo, je boleča. In ne moreš pomagati. Morda pa lahko pomagaš sebi, ko zboliš?
Nočem se obremenjevati s stvarmi, ki bodo šele prišle. Patološki izvidi bodo pokazali, kje smo, zdravniki bodo končno vedeli, kaj se zares dogaja z mojim telesom in kako močno me je rak načel. Vrzimo karte na mizo. In potem bom z njimi odigrala partijo življenja, kot najbolje znam. (se nadaljuje)
Revija Jana št. 8, 22.2.2022
