Dnevi po odhodu iz bolnišnice so se obrnili tako hitro, da sploh ne vem ne kdaj ne kako. Desna zgornja stran telesa me še vedno močno boli, tam se vije desetcentimetrska brazgotina, ki je sploh ne morem pogledati. V lekarni dvignem zdravila, ki so mi jih predpisali v bolnišnici. Domov prinesem celo vrečko, okoli 50 škatlic. Slabo mi je, ko jih zlagam na polico ob postelji. Moja nova realnost? Doslej nisem v življenju pojedla več kot deset tablet, nisem nagnjena k temu, da vsak glavobol zdravim z naklofenom, tale kemija me bo zdaj fino usekala. Največ tablet je zoper bolečino. Vsako uro vzemite tableto, vsakič drugo, analgen, brufen, so mi rekli ob odhodu. Prvih nekaj dni sem pojedla okoli deset tablet na dan, takšne bolečine sem imela. Vsakič, ko sem vzela protibolečinsko kapsulo, sem se počutila bedno. Kaj vse sem spravila v svoje telo v zadnjih nekaj tednih, pa še kar mečem vase tale zdravila, tole kemijo, vsaka izmed teh tablet mi pomaga, a ima tudi na kupe stranskih učinkov. Leta in leta bom potrebovala, da bom svoj organizem očistila vse te navlake, ki se mi trenutno useda v jetra, ledvice, obremenjuje moje srce. Ker sem desničarka, imam težave pri vsaki aktivnosti, ki jo počnem, še zob si ne morem pošteno umiti. Organizirala sem si mrežo prijateljev in družine, da porazdelim vsakdanje obveznosti, ki jih trenutno ne zmorem. Z Dedijem, ki je moj dolgoletni prijatelj, se dogovoriva, da mi bo prinašal kuhano hrano enkrat na teden, ki jo bom potem spravila v zamrzovalnik. Ko sem dr. Breclja vprašala, kaj naj jem, da se bom dobro počutila in se bo moje telo lažje borilo proti bolezni, mi je rekel: »Domačo hrano. Meso, zelenjava, kvalitetna hranila, polnovredna, jedi, ki so jih včasih jedli.«

Moj Dedi je odličen kuhar, kuha samo »pravo« hrano, jote, golaže, zrezke, vampe, goveje juhe, obare, sarme, ni da ni. Za meso ima svojega mesarja, hrane ne kupuje kar tako, po trgovinah. Ni se mu težko odpeljati do Kočevja ali Sežane, do neke kmetije po moko, domače hrenovke in sezonske izdelke. Trenutno na hrano gledam kot na gorivo, ki ga moje telo potrebuje, in sploh ne razmišljam o tem, kaj bi jedla, temveč o tem, kaj je dobro zame. Do svojega telesa bi se vedno morali obnašati, kot da je bolno, in se truditi, da ga ojačamo in zadovoljimo. Škoda, ker se tega spomnimo šele takrat, ko zares zbolimo.   

Pokličem prijatelja Roka, ki se med drugim ukvarja s spletno prodajo izdelkov iz konoplje. Leta že, tudi kot novinarka, prebiram razne raziskave in zapise o uporabi konoplje v medicinske namene. O tem sem tudi napisala veliko člankov. Pred dvema letoma sem nekaj časa delala v podjetju iz Posavja, ki se ukvarja s prodajo izdelkov iz industrijske konoplje, začenši od njive pa vse do končnih izdelkov. Ogromno sem se naučila o učinkih konoplje, o predelavi, uporabi. Spoznala mnoge ljudi, tudi z rakom, ki so uporabljali konopljo med zdravljenjem, bodisi kot svečke, kapljice, tinkturo, hidrolat … Enim je rastlina čudežno pomagala, blažila bolečine, drugim ne.

Pokličem Roka, povem mu, kako je z mano, in ga prosim, naj mi »zrihta« terapijo. »Ampak Rok, nočem tistih vaših 'komercialnih' kapljic, ki jih prodajate po spletu. Pokliči, prosim, Deana Herendo, on je eden izmed redkih ljudi pri nas, ki konopljo res obvladajo. Naj ti on prištima zame pravo terapijo, tako, kot moram imeti, brez sintetičnih primesi in s THC-jem.« Čeprav je slednji pri nas uradno prepovedan, vse znanstvene raziskave ugotavljajo, da je učinkovitost zdravljenja s THC-jem mnogo mnogo večja kot brez njega.

Še isto popoldne pride Rok in mi prinese nekaj stekleničk s konopljinimi kapljicami ter okoli 60 konopljinih svečk. Te zadeve, na žalost, sploh niso poceni. Če bi želela imeti celovito konopljino podporo med zdravljenjem, bi me to stalo dobrih tisoč evrov na mesec. »Koliko to stane?« ga vprašam, ko mi preda paket. »Zate,« reče, »nič.« Kako prosim?? Nisem navajena, da mi ljudje karkoli podarjajo na lepe oči. Nisem. Z Deanom se ne poznava osebno, nekajkrat sem bila na okroglih mizah o konoplji, kjer je sodeloval, prijatelja sva na Facebooku, in to je vse. Ostanem brez besed. Kasneje se Deanu pisno zahvalim, ne morem z besedami izraziti hvaležnosti, da mi hoče pomagati nekdo, ki me sploh ne pozna. »Večkrat berem tvoje objave,« mi odgovori Dean, »in ne morem mimo tvoje topline v očeh.« Moje srce še dolgo trepeta od hvaležnosti.

V petek začnem s konopljino terapijo, takoj imam občutek, da lažje zaspim, da bolečine po operaciji lažje prestajam. Naslednji dan zmanjšam število protibolečinskih tablet na polovico, v nedeljo z njimi popolnoma preneham. Lahko bi zdaj razpravljala o tem, ali konoplja pri meni res učinkuje ali pa imam tako močan avtosugestivni moment, pa mi je tale hip čisto vseeno.

Ko sem pred tem spraševala dr. Breclja, kaj meni o tem, da bi za podporo klasičnemu zdravstvu jemala še konopljino terapijo, je samo zavil z očmi. »To je zame metanje denarja stran,« je rekel. In potem o tem nisva več razpravljala. Svečke sem pa vseeno vzela.        

Znova se močneje zavem sveta okoli sebe, Slovenije in njenih težav, pandemije, ki ne pojenja, ljudi, ki so vedno bolj nezadovoljni, nesrečni, obupani. »Najboljši čas za biti doma,« me tolaži prijateljica Sonja, »ne moreš verjet, kako je v mestu vse napsihirano, zateženo. Nič se ne dogaja, vse je zaprto, vsi so doma. Ne sekiraj se, da kaj zamujaš, povem ti, najboljši čas si izbrala, da ostaneš doma.« Mislim, da ni treba posebej omenjati, da živimo v času virusov in tudi supervirusov. Čeprav sem cepljena, zaradi oslabljenega imunskega sistema, ki ga bo kemoterapija šele resno načela, padem v rizično skupino. Padem med tiste, čigar zdravje necepljeni in neodgovorni posamezniki neposredno ogrožajo. In čisto vseeno mi je, ali teorije zarote držijo ali ne. Sem v situaciji, ko ni dobro, da preveč razmišljam o drugih, in je dobro, da poskrbim za lastno zaščito. Podobno o svojem telesu menijo necepljeni.

Nekajkrat sem bila v zadnjem tednu postavljena v položaj, ko sem ostala brez besed. Na obisk sta prišli dve prijateljici, vsaka posebej. Prej nisem posvečala posebne pozornosti temu, kdo je cepljen in kdo ne. Ampak ko pa sta obe neprizadeto povedali, da nista cepljeni in da se tudi ne nameravata cepiti, in to pri meni doma na obisku, brez maske na obrazu, mi je dvignilo pokrov. Ne dvomim o njuni ljubezni, naklonjenosti in skrbi zame. Sploh ne. Vendar me je ta njuna prepričanost, ta njuna neomajna vera v teorijo, da je korona samo politična spletka, vrgla na rit. Obe sem vprašala enako: »Ali bi ti takole, necepljena, brez maske sedela poleg svojega otroka, ki ima raka in podrt imunski sistem?« Nič nista odgovorili. (se nadaljuje)

Revija Jana št. 7, 15.2.2022