Notranje ministrstvo trdi, da je Jaša Jenull organizator petkovih protestov, in mu je izstavilo račun za stroške – 2.250 evrov – ki naj bi jih policiji povzročil z domnevno organizacijo enega od lanskih shodov. Zaračunali so mu tudi »najem ograje«, to je prav tista ograja, ki jo oblast na Trgu republike tako pogosto, tako rada postavlja med sebe in ljudstvo. Mediji, ki ne vedo čisto dobro, kako bi ga imenovali, so medtem našli srednjo pot in ga poimenovali »prvi obraz petkovih protestov«. Sam pravi, da so protesti spontani, on je prepoznaven obraz postal bolj ali manj po naključju, zaradi svojega dela – kot diplomirani režiser se zadnje desetletje ukvarja predvsem z uličnim gledališčem.
Ko smo ga fotografirali za članek, na Trgu republike ni bilo nobene ograje, sta pa bila dva mimoidoča, pristopila sta in ga objela. Eden je potem z njim naredil selfi.
Si delate zapiske o stvareh, ki se zdaj dogajajo, da bo nekoč morda iz tega nastala knjiga?
Zdaj je vse še malo preblizu ... Ne pišem dnevnika z bojne črte, a bo, ko bomo, upajmo, po volitvah živeli v bolj demokratični družbi, prišel tudi čas za refleksijo. Zdaj živimo bolj iz tedna v teden. Predvsem bi bilo fino narediti razstavo vseh plakatov, transparentov ... Ena od stvari, ki me navdušujejo, je to, kako kreativno ljudje v teh težkih časih izražajo svoje nasprotovanje vladi – vsak teden naredijo nove plakate, slogane, kolaže, lutke, spletne objave ... Zanimivo bi bilo videti, koliko pozitivne ustvarjalnosti je nastalo sredi – objektivno gledano – težkih in represivnih časov.
Kako si predstavljate čas po volitvah 24. aprila?
Resnično upam, da se, kot pravijo Kitajci, v vsaki krizi skriva tudi priložnost. Zadnji dve leti bi nas morali naučiti, da se moramo vsi aktivirati in zavedati, da potrebujemo drugačno politiko – tako, ki bolj upošteva civilno družbo, človekove pravice, vladavino prava. Politiko, ki preko dialoga gradi svet prihodnosti, ta pa mora temeljiti na potrebah ljudi in okolja, ne pa na interesih kapitala, gospodarskih lobijev in posameznikov v strankah.
Pred volitvami bodo tem 138 zahtevam, ki ste jih predali, vsi kimali in rekli, ja, seveda – ampak kako zagotoviti, da bodo potem res držali obljubo?
Verjamem, da iniciativa Glas ljudstva – ki ima več kot sto pridruženih organizacij in več tisoč posameznikov po vsej Sloveniji, ki to podpirajo – ni stvar za enkratno uporabo. Naš cilj ni samo to, da se Janšo zamenja z nekom drugim, potem bo pa vse tako, kot je bilo pred njim, temveč res verjamemo, da mora biti civilna družba bolj aktivna. Tudi prihodnjim vladam bomo gledali pod prste in jih držali za besedo. Če ne bodo delali stvari, h katerim se bodo zavezali, bomo prav tako protestirali, prav tako bomo organizirali peticije, prav tako bomo na ulicah. Čas je, da se politiki začnejo dejansko »bati« ljudi – v pozitivnem smislu.
Že večkrat ste rekli, da se ta oblast boji ljudi. Ne v pozitivnem smislu.
Trenutna oblast se zelo boji aktivnih državljank in državljanov, to so pokazali nazadnje s tem, kako so zagradili Trg republike ob tiskovni konferenci, ko smo predajali zahteve Glasu ljudstva. Tega seveda ne bodo priznali, ker bi bili videti šibki, ampak vse te kazni, represija, konji, ograje, policijski psi, organizirani medijski napadi, žalitve, tožbe ..., vse to nakazuje, da si na vso moč prizadevajo utišati kakršnokoli kritiko. Vse uspešne tiranije delujejo tako; če pogledamo recimo Madžarsko ali Belorusijo, napadejo tiste, ki si upajo spregovoriti, in posledično večina obmolkne, ker se boji povratnih ukrepov oblasti. Da je za oblast to, kar počnemo, zelo moteče, dokazuje tudi, da z vsakim tednom iznajdejo kak nov način, s katerim nas neuspešno poskušajo utišati.
Kadar se pogovarjam z ljudmi o petkovih protestih, jih veliko reče, kakšen smisel pa ima sploh to? Nič se ne zgodi, vlada ne pade. Razložite tem ljudem, zakaj je pomembno hoditi ob petkih na Trg republike.
Nihče ne more vedeti, v kakšni državi bi danes živeli, če ne bi bilo več kot devetdesetih petkovih protestov. Pogovarjam se z ljudmi, ki delajo, na primer, na RTV Slovenija, v pravosodju, so zaposleni na ministrstvih, in se vsi iskreno zahvaljujejo, ne meni osebno, zahvaljujejo se nam protestnikom in vsem kritikom vlade, da smo aktivni in jih hrabrimo. Tako damo celotni Sloveniji vedeti, da nikoli ne bomo sprejeli življenja v diktaturi. Stvar ni izgubljena, ni edina možnost, da trpimo s sklonjenimi glavami in čakamo, da bodo prej ali slej prišli neki boljši časi, temveč je treba biti pogumen, aktiven in karseda glasen. Zdaj vidimo, da so tudi na RTV Slovenija novinarji, ki se kljub vsemu še vedno upirajo. Sodiščem niso uspeli »streti jajc« – celo ustavno sodišče je razveljavilo neustavne odloke vlade. Ljudje vsak teden pokažejo, da bodo, na primer, podprli in zaščitili žvižgače, kot je Ivan Gale, in vsakogar, ki se je pripravljen javno zoperstaviti korupciji in kršitvam zakonov. Protesti vsak teden sproti na ulici, na družbenih omrežjih in tudi v množičnih medijih opozorijo na najbolj škodljive poteze, ki jih je v preteklih dnevih izvedla vlada, materiala pa nam žal niti en teden ne zmanjka. Hkrati pa protesti dajejo pogum vsem odločevalcem, ki so se znašli pred odločitvijo – ali bom tiho in bom sprejel nekaj, kar se mi zdi neetično ali protizakonito, ali pa se bom temu skušal po najboljših močeh upreti. Mislim, da se ljudje upirajo in da bi bilo veliko huje, če ne bi nasprotovali, če ne bi bilo referenduma za vodo, Pravne mreže za varstvo demokracije, Centra za zaščito žvižgačev in drugih iniciativ, ki so nastale tudi kot posledica protestov. Zato še vedno velja: če vam ni vseeno, se vidimo v petek!
Več v reviji Jana št. 5, 1.2.2022
