Ležim v bolniški sobi številka 8 v flanelasti pižami z oranžnimi pikicami. Še prejšnji teden sem bila zdrava, imela sem nešteto načrtov, zdaj pa ležim na Onkološkem inštitutu v sobi št. 8 in imam raka. Kje za vraga se je zalomilo?

Malo sem dremuckala, čudno mi je bilo, da sem sredi belega dneva v pižami, ne pa v pisarni in na nepredvidljivem novinarskem terenu.

Sestre mi prinesejo kosilo v posteljo. To se mi ni zgodilo zadnjih deset let. Ležim v postelji in jem hrano, kot bi bila v vrtcu. Zdrobova juha s sirom, pire, govedina iz juhe, špinačna priloga, zelena solata in sadni jogurt. O moj bog. Hvaležna kot že dolgo ne. V tej moji drami okoli raka sem celo pozabila jesti zadnje dni. Z užitkom pojem kosilo, čeprav je neslano. Navadila se bom na neslanost, vseeno sem v bolnišnici. Samo hrana je pa top, res, če nisi izbirčen. Prav dobro sem se počutila po tej bazični, preprosti hrani. Začela sem jesti tudi meso, čeprav ga nisem leta poprej. Zdaj potrebujem moč, apetita tako ali tako nimam, prisiliti se moram, da spravim vase čim več hrane, kot hrček, za težke prihodnje dneve, ki me čakajo.

»Zadnja boste danes na vrsti za operacijo,« mi rečejo sestre, ko gospoda iz moje sobe peljejo na operacijo. »Veste približno, kdaj bo to?« vprašam. Kaj jaz vem, kdaj je to zadnja, ob dveh, ob petih popoldne morda?? »Gospod je prvi na vrsti, ima hudo operacijo, ne vemo točno, koliko časa bo trajalo. Kakšnih šest, sedem ur.«

Uf. Sočutno pogledam gospoda okoli sedemdesetih, s katerim sva se sinoči šalila in se po tiho smejala, ko so gospe okoli naju smrčale. V sobi nas je bilo šest. Pet žensk in en moški, ta gospod. Najprej mi je bilo čudno, da je moški z nami v sobi, potem pa sem se zavedala, kakšno dramo danes preživlja zdravstvo z vso to pandemijo, zasedenostjo postelj, s porastom vseh obolenj in z vse večjo nestrpnostjo tudi do zdravstvenih delavcev, čeprav samo opravljajo svoj poklic. In mnogi izmed njih to počnejo s takim veseljem, sočutjem in ljubeznijo, da sem v prihodnjih nekaj dnevih zaradi hvaležnosti večkrat ostala brez besed.

V meni pa se isti hip, kako grozno, pojavi hitra, zlobna, a navadna človeška misel nekoga, ki je v stiski: »Če je on prvi, pa ti druga, to samo pomeni, da je z njim mnogo huje kot s tabo. Vse bo še v redu, torej ni taka štala še z mano.« Potem spet vprašam sestro: »Koliko časa pa predvidevate, da bo trajala moja operacija?« »Kakšne dve do tri ure,« reče. »Odvisno.« Hm. Spet me z druge strani udari druga pritlehna misel: »Zakaj pa sem zadnja na vrsti?? Brecelj ima hudo in dolgo operacijo pred sabo. Vsaj sedem ur bo operiral. Pa saj bo ja čisto crknjen, ko pridem jest na vrsto. Mogoče bi bilo bolje, da najprej mene spedena, ko je še spočit in osredotočen na delo.« Po sedmih urah, dragi moji, je celo vsak konj utrujen, kaj šele človek.

Ampak kot sem že rekla, dr. Breclju svoje življenje zaupam 150-odstotno od najinega prvega stika in tako sem tudi ti sramotni misli takoj izbrisala.

In čeprav sem se trudila, da bi pri njegovi viziti imela pogumen obraz in upanja poln nasmeh, se nisem mogla zadržati, da se ne bi rahlo tresla, iz oči mi je nehote zbežalo nekaj solza. Nisem jih mogla prikriti. Vsi v sobi so jih videli. Ni me bilo sram. Ali pa, mogoče čisto malo. Ampak vseeno me je imel strah premočno v pesteh.

»Naj vas ne bo strah,« mi reče visok Ajdovec. »Sestra, dajte ji nekaj za živce, da se bo pomirila.« In tako je tudi bilo. Hello, Helex, kako si kaj?

Okoli moje postelje naenkrat začutim nemir, tri ali štiri sestre v zaščitnih oblekah okoli mene priklapljajo neke kable, pospravljajo moje stvari v omarico. »Zdaj pa gremo, gospa Keček,« rečejo sestre z nasmehom in porinejo posteljo, na kateri ležim. Ne vem, ali sem sploh kaj rekla, mislim, da ne, tako ali tako sem ležala brez besed. Sestre odblokirajo kolesa in že me peljejo po bolnišničnem hodniku. Gledam v strop nad sabo, ki se premika z veliko hitrostjo. Sivi paneli, lučke, vrata, paneli, lučke. V vertikali se hočem nekako orientirati, kam me peljejo, po par ovinkih izgubim občutek za lokacijo, zagrabi me panika. »Umiri se, dihaj, dihaj,« zaslišim takrat glas v glavi. Ne vem, čigav glas je bil, lahko, da je bil moški ali pa celo moj: »Dihaj, draga, vse bo O. K.« Med tisto vožnjo začnem meditativno dihanje, kratek globok vdih in čim daljši in počasen izdih. V začetku ni šlo. Misli so mi frčale na vse strani kot preplašeni vrabčki, z vso močjo duha, ki jo premorem, jih znova potegnem k sebi in začnem s svojo mantro, ki sem si jo sama izmislila in me vedno umiri. Molitev, mantra, kakor hočete. Miren, globok vdih, počasen izdih in tekst, ki ga šepečem v glavi: »Močna si. Varna si. Vodena si. Zaupaj. Močna si. Varna si. Vodena si. Zaupaj. Močna …«

Še par ovinkov in že sem v operacijski sobi. Ne vem, kaj se dogaja okoli mene, čutim nemir, kot bi bila v akvariju, polnem rib, nad sabo vidim kup žarometov, ki bleščijo naravnost vame. Nad mano se za trenutek pojavi obraz dr. Breclja v modri kirurški obleki s kapo na glavi. Nekaj me vpraša, ali sem v redu in naj me ne bo strah. Ne vem, kaj naj mu rečem. Ležim na operacijski mizi, okoli mene deset ljudi in zdaj naj na glas rečem, da me je strah. Česa? Kar bo, pa bo. Odprtega srca in čistih misli se prepuščam usodi.

Začutim, kako mi začnejo nekontrolirano šklepetati zobje, za njimi se začne tresti še moja glava, vrat, roke, vse moje telo drhti. »Vas zebe?« me vpraša sestrin glas iz daljave. »Ne,« rečem in res, ni me zeblo. Treslo me je od strahu. Nisem hotela, da ekipa, ki rešuje moje življenje, posluša šklepetanje mojih strahopetnih zob, zato odprem usta in začnem peti. Najprej tiho, potem pa vedno bolj na glas: »Na plavome morskom žalu, gde čarlija vjetrič mio. Plavušu sam bajnu snio, oh, kako sam sretan bio …« 

Revija Jana št. 1, 4.1.2022