Pomoč je našel pri logopedinji dr. Mateji Gačnik, o kateri govori z vso spoštljivostjo, in kar ne more skriti, kako globoko hvaležen ji je za vso pomoč. Po petih letih napornega skupnega dela sta postala že prijatelja. Doktorica Gačnikova mi tudi na kratko zapiše, kakšna motnja je pravzaprav zatikajoč se govor: »Jecljanje je motnja tekočnosti govora. Poznamo več vrst; najpogostejše je razvojno jecljanje, ki se pojavi v otroštvu in se nato skozi leta in izkušnje človeka, ki z njim živi, spreminja. Netekočemu govoru se pridružijo druge značilnosti, kot so izogibanje določenim glasovom, besedam ali situacijam, negativna stališča in čustva, ki ovirajo sporazumevanje s sogovorcem. Slednje, skupaj z govornimi netekočnostmi, oblikujejo individualno celoto. Vsako jecljanje je drugačno. Vsak človek, ki jeclja, razvije lastno kombinacijo govornih, čustvenih, kognitivnih in vedenjskih sestavin.«

V osnovni šoli je še šlo, potem pa …  Martina vprašam, kdaj je začel jecljati. »Zatikajoče se govorim, odkar vem zase. Ne vem natančno, kdaj sem začel. Morda takrat, ko me je še zelo majhnega napadel pes. Lahko je kriv ta dogodek, ni pa nujno, tega ne vemo. Pri govoru sem imel vedno nihanja, včasih mi je šlo bolje, drugič slabše. Sošolci so me poznali in v osnovni šoli nisem imel kakšnih posebnih težav s tem, da bi se zelo norčevali iz mene. Sem se pa zaradi te svoje motnje vedno držal v ozadju in nisem 'izzival', da se ne bi norčevali iz mene. Imel sem svoj ozki krog prijateljev, ki so me  sprejemali takšnega, kot sem, skupaj z motnjo. Obiskoval sem tudi šolsko logopedinjo. V 9. razredu se mi je govor precej izboljšal. Vso osnovno šolo sem tudi glasno bral in imel govorne nastope.«

Grozljivke v srednji šoli. »Ob prehodu v srednjo šolo pa se mi je govor močno poslabšal. Kot bi nekdo vključil stikalo! Verjetno so bili krivi menjava okolja, drugi sošolci, to je bil res izjemno težak čas zame. Vsa ta spraševanja, govorni nastopi, še posebej velike težave sem imel s tujim jezikom. Katastrofa, komaj kaj sem spravil iz sebe! Še vedno pa sem obiskoval logopedinjo iz osnovne šole.« Martin je v tistem času imel občutek, kot da ne spada v družbo. »Če sem se že odločil, da v družbi vrstnikov kaj rečem, je to terjalo toliko mojih notranjih priprav, da se je medtem že zamenjala tema,« pove in se zraven pošteno nasmeji. Kmalu opazim, da je humor Martinova močna stran. Verjetno mu je v težkih mladostniških letih prav ta pomagal, da je prebrodil svoje najtežje čase.

Zaradi vseh težav, ki jih je imel v šoli, je dobil potrdilo, da za ocene lahko odgovarja samo pisno. »Takrat se mi je to zdelo odlično, saj se mi ni bilo treba več naprezati pred celim razredom. Danes pa vem, da je bilo potrdilo o oprostitvi ustnega odgovarjanja napaka. Nič več se mi ni bilo treba truditi in moj govor je zaradi tega stagniral oziroma se ni izboljševal.« Kakšnega posebnega šikaniranja sošolcev tudi v srednji šoli ni bil deležen. »Ja, saj so bili tudi taki med njimi, ki so me zafrkavali, vendar je večina, ki je 'držala z mano', premagala manjšino, ki me je zbadala. Sošolci so se tudi kdaj potegnili zame, kot na primer takrat, ko me je profesorica, ki je nadomeščala pri angleščini, poklicala h glasnemu branju. Sošolci pa v zrak, da se mi zatika in zato ne berem glasno! Ona pa, da pri teh letih bi pač že moral znati brati. Take pripombe so me čisto povozile,« je Martin samo za hip malce žalosten ob spominu. Sčasoma se mu je govor v srednji šoli malce izboljšal, vendar še ni dosegal gladkosti, kot jo je imel ob koncu osnovne.

Prelom na fakulteti. »V prvem letniku fakultete mi je z mojim govorom še nekako šlo, v drugem letniku pa se mi je stanje drastično poslabšalo. Težave sem imel tudi pri komuniciranju z domačimi. Prišlo je tako daleč, da sem moral domačim z rokami kazati, kaj bi rad, ker tega nisem mogel izustiti. Imel sem dobesedno občutek fizične ovire okoli požiralnika. Ko sem hotel kaj povedati, mi je vsa kri butnila v glavo, spremljal jo je močan občutek vročine, posledično sem bil v glavo rdeč kot puran. Mislil sem, da mi jo bo razneslo, dobesedno! 

Več v reviji Zarja Jana št. 45, 9.11.2021Martin Brlek o življenju z jecljanjem