Vzvratni tek je intenzivna aktivnost, tradicionalna na Japonskem, od koder se je razširila tudi v Evropo in ZDA, lahko preberemo na spletu. Japonci so namreč vzvratno tekli in hodili že stoletja, to je bil del njihove vsakodnevne vadbe. V 80. letih preteklega stoletja je postajal ritenski tek čedalje popularnejši in danes lahko na ta način vidimo teči vedno več tekačev. Strokovnjaki, ki so tek preučevali, so že pred leti potrdili, da ima tak tek številne prednosti in koristi. Med drugim porabite več kalorij, izboljšal naj bi mišično ravnovesje, hitrost in učinkovitost nog, predvsem pa je zabaven. To potrjuje tudi Boris, ki je vzvratno prvič tekel na nočni desetki na Bledu pred desetimi leti. »Z organizatorjem sva se nekaj pogovarjala, v šali sem mu rekel, da bi lahko preizkušnjo odtekel tudi vzvratno. Pa me je povabil. Startal sem bolj zadaj, da nisem motil drugih tekačev, zraven pa sem spodbujal še gospo, ki jo je bilo strah, kako bo progo sploh pretekla. Potem sva jo pa skupaj.« Vse skupaj je ponovil na 18. Ljubljanskem maratonu. Ker je bil ta »polnoleten«, je želel narediti nekaj posebnega. Precej se je pripravljal in ga odtekel v zelo solidnem času – v dveh urah in 26 minutah. Pred zadnjim maratonom, ki je bil 25. po vrsti – četrt stoletja maratona si vsekakor zasluži kakšno posebnost – pa je vzvratno tekel 22. avgusta kar 49 kilometrov na 12-urnem teku po kranjskih ulicah. Za ljudi je vedno zanimivo videti nekoga, ki teče drugače, pravi Boris.
Prvih 42. Športnik je že od mladih nog. Treniral je karate, pozneje kolesarjenje, ko pa je zelo mlad, pri 21 letih, dobil družino, časa za kolesarjenje ni bilo več toliko, hitreje si opravil s tekom, zato je začel teči. Zadajal si je različne cilje. V devetdesetih še ni bilo toliko tekaških preizkušenj, pravi, moral si jih prav iskati. »Pa si se udeležil tistih, ki so bile, na pet, deset kilometrov.« Ena prvih zahtevnejših gorskih tekem je bil tek na Grintovec. »V desetih kilometrih narediš dva kilometra višinske razlike. Ta tek je bil fascinanten, z veseljem sem se ga udeleževal, dokler ga niso zaključili.« Pri 23 se je prvič preskusil v 42-kilometrskem teku iz Preddvora v Železno Kaplo. »Takrat smo bili samouki tako glede prehrane pri teku kot taktike. Nismo imeli računalnikov in znanja, kot ga imajo danes, zato preskušaš različne stvari, da zdržiš preizkušnjo. Okoli 30. kilometra, se spomnim, so se pojavile bolečine, krči, takrat sem malo hodil in šel naprej. Domači, ki so me spremljali z avtom, so hoteli, da bi zaključil, ker sem se jim zdel že precej slaboten, jaz pa sem hotel do konca. Bil sem na smrt utrujen, to je bila fizično in psihično zelo naporna tekma, ampak na koncu si rečeš – pretekel sem 42 kilometrov! To pa ni kar tako!«
Prišel bi tudi z berglami. Odtlej je skoraj vsak teden hodil na tekme, te so bile finančno še precej ugodne. »Potem pa so se začele dražiti, si pa lahko izbiral, kam boš šel.« Tako se je udeležil tudi prvega Ljubljanskega maratona. Na začetku je bilo 600 tekačev, nobenega ni poznal, danes pa v večtisočglavi množici srečuje same znance. To je tudi čar te tekaške prireditve, je prepričan. Niti na enem ni manjkal in bi prišel, četudi bi si zlomil nogo, bi pa hodil z berglami. Udeležba na Ljubljanskem maratonu je zanj način življenja. »Vsi se poznamo, pomembni so trenutki. Letos sem šel bolj počasi, ker nisem bil preveč natreniran, pa sem potem spodbujal druge.« Ker je pri tem še tekel vzvratno, je na cilj pritekel zadnji. »Ljudje me malo presenečeno gledajo, potem pa se jim zdi fino, da vidijo nekoga, ki dela nekaj drugače. Sicer pa tisti, ki me poznajo, vedo, da sem malo drugačen. Letos sem bil metla enaindvajsetke,« se smeji.
Več v reviji Zarja Jana, 9.11.2021
