Ob petih zjutraj sem že pokonci. Zadnja leta sem vedno bolj zgodnja. Navadila sem se in super se počutim, ko lahko začnem dan sama s sabo, v miru. Slišala sem za indijansko legendo, ki pravi, da moramo biti ljudje zjutraj, ko vstanemo, vsaj eno uro v tišini. Da se duhovi, torej nočne misli in sanje, ki ponoči vladajo našemu svetu, v miru poslovijo. Drugače jih s sabo vlečemo ves dan.
Okoli šeste ure zjutraj pijem kavo in pišem na računalnik, ko pozvoni telefon. Na ekranu piše dr. Erik Brecelj. Ojoj. Upam, da me ne bo nadrl, ker sem ga nadlegovala sredi noči.
Dvignem telefon, trema me čisto ohromi, na drugi strani res slišim glas doktorja Breclja, ki ga poznam samo s televizije: »Pozdravljena, sem dobil vaše sporočilo. Kdaj imate zmenjeno z onkologom?« »Eee … v sredo,« rečem. »Ampak, doktor Brecelj, meni so samo po telefonu povedali, da imam raka in da mi bodo odstranili dojko. Mene je to čisto šokiralo. Ni druge variante kot rezanje, ali kaj?« »Poznam vaš primer,« odgovori miren glas na drugi strani. »Sem bil ravno na konziliju, ko smo obravnavali vašo diagnozo, zato slučajno vem podrobnosti. Ne gre drugače. Vaša tumorja sta maligna, eden je intenziven, žal.« Nič ne rečem. Življenje se pred mojimi očmi sesuva kot peščeni grad na plaži, ki ga nenadoma in močno zalije močan morski val. Sploh ne vem, kaj naj rečem. Ostanem brez besed, a v moji glavi na stotine vprašanj kriči in zahteva takojšnji odgovor. Brecelj nadaljuje mirno, kot bi se ne pogovarjala o mojem raku, temveč o tem, kakšno bo vreme za vikend: »Pokličite Onkološki inštitut in povejte tam, da ste se z mano zmenili, naj vam dajo termin za mojo ambulanto.« Naenkrat se kamen, velik kot severna Triglavska stena, z gromozanskim hrupom odvali z mojega srca in se v prah raztrešči pri mojih nogah. V upanju, da ni slišal mojega glasnega vzdiha olajšanja, se mu zahvalim iz srca, ne zato, ker me je sprejel v svojo ambulanto, temveč zato, ker je bilo prvo, kar je ta človek naredil, ko je zjutraj vstal, to, da je poklical neznano in prestrašeno pacientko ter jo potolažil. V trenutku sem vedela, da mu lahko zaupam svoje življenje in da je bilo to moje nočno ihtavo sporočilo v bistvu pravilna poteza. Redko se, včasih pa, tudi moja impulzivnost vendarle obrestuje.
Naslednji dan se znova odpravim na Onkološki institut. Čeprav je popoldanska ura, je klinika še vedno polna. Večinoma ženske, mnoge so z ruto na glavi. Oh, to tudi mene čaka, pomislim. Lasje mi bodo odpadli. Moji lepi dolgi lasje. Spet nova življenjska klofuta.
Več v reviji Zarja Jana št. 44, 2.11.2021
