V šentrupertsko vinsko klet Frelih smo prišli v času trgatve. Ob tehnologiji in ogromnih kovinskih sodih ostane laik brez besed. Vinska klet ima tudi svojo polnilno linijo. Povprečno napolnijo okoli 60.000 steklenic. Te dni dovažajo grozdje iz vinogradov v Zadragi, kjer obrodi njihovih 23.000 trt. S teh vinogradov se odpira čudovit pogled na Šentrupert. Gostitelji povedo, da gre tukaj za višje in lepo prezračene lege.
Vsi hitijo. Šestdesetletna gospa Veronika si vzame čas za nas, hči Veronika pa se med tem vsa posveča delu v kleti. Prejšnjo noč, ko so potrgali vso »žametko«, je do enih zjutraj nadzorovala dogajanje v sodih. A tudi v mirnejših časih se tu začnejo meritve že zgodaj zjutraj, tako da za ženske v družini Frelih ni poležavanja. Glede na vse, kar ta družina premore, bi si lahko v tem času zagotovo našle nekoga, ki bi ju nadomeščal – lahko bi si privoščili obisk pri frizerju, manikiranje ali nakupovanje – a se gospa Veronika ob tem samo nasmehne. To ni zanjo, kaj šele za Veroniko mlajšo, ki najbolj uživa, kadar s polnimi pljuči zadiha sredi vinogradov ter opazuje in posluša, kaj ji šepetajo trte.
Kriza, ki je zamajala temelje družine. Veronika Frelih je magistra farmacije. Moža je spoznala v Ljubljani ob vpisu na fakulteto. Pridno je študirala. Kot absolventka je prvič zanosila in rodila sina, še preden je končala študij. Tik pred zagovorom diplome je rodila hčerko. Živeli so v Ljubljani in oddala je prošnjo za opravljanje pripravništva v lekarni. Ko je končno dobila odgovor, je bila že na koncu tretje nosečnosti. Opravila je knjigovodski tečaj in vodila knjige v moževem podjetju. Mož Peter je bil gradbenik, statik in konstruktor. Imeli so zelo velik projektni biro z okoli tridesetimi zaposlenimi vseh profilov. Mož je bil deloholik. Nato pa se je leta 2008 začela gradbena kriza, trajala je štiri leta. V tem času je gradbeništvo močno upadlo. Naložb ni bilo. Morali so odpustiti vse zaposlene, velik objekt z gostilno, restavracijo in prenočišči – za gradnjo katerega so najeli posojilo, zgradili pa so ga nad vinsko kletjo in odprli prav tistega leta 2008 – pa so morali dati v najem. Tudi v Ljubljani so imeli s posojilom kupljene prostore za podjetje. »To je bilo za našo družino zelo težko obdobje. Stres je zagotovo načel Petrovo zdravje,« je prepričana Veronika. A Peter se takrat še ni ukvarjal z vinogradi. To je bila strast njegovega očeta Josipa, pred tem pa njegovega dedka in pradedka, ki se je v Šentrupert priselil z Vipavskega.
V Šentrupert, kaj pa sem hotela! »Resnejšo vinarsko zgodbo je začel moj tast Josip, ki je kot najstnik ostal brez obeh staršev. Ko je bil star 21 let, se je poročil z zelo sposobno žensko in skupaj sta uspešno vodila posestvo. Imela sta tri sinove. Moj mož Peter je bil najmlajši, a ga je od nekdaj – bolj kot oba brata – zanimalo vinogradništvo in bilo je jasno, da se bo nekega dne vrnil v Šentrupert. Tast je užival velik ugled v zvezi vinogradnikov. Prizadeval si je za izobraževanje, svoje vinograde je povečal na 4,5 hektarja in zdajšnjih 23.000 trt. Izboljšal je kakovost cvička in ga kot prvi začel polniti v buteljke. Ob neki priložnosti je Peter očeta izzval, da bi lahko poskusili še s peninami. Oče se je najprej smejal, januarja 1991 pa sta že napolnila prve buteljke. In oče se ni nič več smejal, bil je nadvse zadovoljen, saj je bil to velik korak naprej.«
Šest let pozneje se je začel Peter aktivno ukvarjati z vinarstvom. Družina se je vrnila v Šentrupert. In kako se je Škofjeločanka in dolga leta tudi Ljubljančanka navadila na to? »Saj mi ni preostalo nič drugega. Mož je bil po horoskopu lev. Bil je zelo močna osebnost, šest let je bil starejši od mene … (smeh) Ljubljanski slog življenja mi tako ali tako ni bil nikoli pri srcu, tukaj pa je narava tako zelo lepa. Oba sva takoj naredila kletarski tečaj in tečaj za degustacijo vina, delala sem v vinogradu, vse je lepo potekalo, oče in sin sta bila zadovoljna.«
Stres in bolečina sta mu strla srce. Julija 2003 je toča popolnoma uničila vinograde. »Od 23.000 trt so ostale samo palčke. Glavnino vinogradov smo morali izkrčiti in jih na novo zasaditi. Ostalo nam je samo 6.000 trt mlajšega vinograda. Štiri leta smo čakali na grozdje. Ne, nikoli nismo niti pomislili na to, da bi vse skupaj opustili. Tast je živel za vinogradništvo. V tem času je postavil še tovarno za predelavo odpadne plastike. Da, to je zelo podjetna družina. In mogoče smo še preveč delavni. Moj mož ni poslušal nasvetov zdravnika, ki ga je ob prezgodnji smrti najstarejšega od bratov (star je bil komaj 49 let) opozarjal, da obstaja tudi pri njem (takrat je imel 45 let) zaradi visokega krvnega tlaka in povišanega holesterola tveganje kapi ali infarkta. Dobil je zdravila za srce. A nič ga ni moglo ustaviti, še takrat ne, ko so mu vstavili žilno opornico. Poleg svojega biroja je imel gostilno, starša pa sta nanj prepisala tudi vinograde in klet. Julija 2014 je doživel usoden infarkt.
Več v reviji Zarja Jana, št. 41, 12.10. 2021
