Kako je leto in pol pandemije koronavirusa vplivalo na ljudi, kakšne so posledice? Kako se nam je spremenila realnost?
Ljudje se ob tej pandemiji soočajo z zelo dolgim obdobjem negotovosti in nejasnosti, nečim, kar je za sedaj živeče zaradi dolžine in omejitev nova izkušnja in nimajo zanjo pripravljenih uporabnih vedenjskih vzorcev. Tako negotovost kot od zunaj vzpostavljene omejitve so za ljudi moteče in izzivajo odpor, posebej če niso bile ponujene na ustrezen način. Za mnoge so nova stvarnost zaprtost v premajhna stanovanja, izguba dela, izpad dohodka, da ne omenjam bolezni same, ki je mnoge stala življenje.
Psihologi in psihiatri nam sporočajo, da se ljudje sesuvajo, da se povečujejo tesnobnost, uživanje antidepresivov, alkohola, drog, število samomorov, anoreksije ...
Dolgotrajni stresi, s katerimi se marsikdo ne zna ali ne zmore uspešno spopasti in ob tem nima socialne opore ter vsaj nekaj znakov, ki bi nakazovali konec more, seveda lahko izzovejo vse našteto. Čeprav se moramo izogibati psihiatrizaciji družbe – marsikdaj gre za normalne odzive normalnih ljudi na nenormalne razmere – pa moramo upoštevati tudi dejstvo, da nimajo vsi dovolj virov za spoprijem s težavami, ki jih zaprtje družbe prinaša.
Kako zaživeti v tej novi realnosti, najti ravnotežje? Se je dobro ukvarjati s samim sabo ali je bolje živeti »zunaj«?
Zazrtost vase nas ne bo pripeljala daleč. Namesto o »jaz« moramo razmišljati o »mi«, solidarnost mora pregnati sebičnost. Tu ne gre za ceneno moraliziranje, ampak za preprosto dejstvo, da je človeštvo vedno preživelo zaradi medsebojne pomoči in ne zaradi sebične zagledanosti v lastni popek.
Že nekaj prijateljev mi je potožilo, da so se sprli z dolgoletnimi prijatelji, ker se je eden od njih cepil, drugi pa ne. Tako, kot se nekateri prepirajo in zmerjajo na družbenih omrežjih, se drugi doma in v lokalih. Kdo nas je uperil drug proti drugemu?
Za prepir se seveda odloča vsakdo sam, so pa zunanji dejavniki, ki navzkrižja spodbujajo. V ljudeh se zaradi vse predolgega omejevanja svoboščin, na katere smo bili v vsakdanjem življenju navajeni, pojavlja t. i. psihološka reaktanca, odpor do omejitev, posledično jeza in slaba volja, in če se na to nacepi še zmerjanje s strani vladajočih struktur, njihove kršitve lastnih ukrepov ter dogajanje ob nakupu zdravstvene opreme, kadrovske čistke, pa še obilica teorij zarot v družbenih medijih, vse to vodi tudi v iskanje nadomestnih grešnih kozlov. To pa so lahko za cepljene proticepilci in nasprotno. V splošnem ozračju sovraštva si bo vsakdo lahko našel svojega sovražnika.
V Sloveniji se je v tem letu in pol zgodilo okrog 700 protestov. Tako množičnih in tako pogostih protestov ne pomnimo. Kaj jih je povzročilo, zakaj prihaja do njih?
Žal je aktualna vlada že od vsega začetka – nastopila je v prvih dneh epidemije – namesto da bi vse sile uperila proti njej, začela s kadrovskimi čistkami. Če se omejim samo na zdravstvo. V Sloveniji je po vseh predpisih NIJZ tisti, ki pripravlja ukrepe in je za to usposobljen. Toda takoj na začetku so zamenjali po vrsti dva direktorja in oblikovali vzporedno skupino za pripravo ukrepov. S tem so po eni strani povečali nezaupanje v stroko, njihova skupina in vlada sama pa si ga nista pridobili. In podobnih zadev je bilo veliko, naj omenim le STA, tožilce itn. Ob tem upoštevajte še ne vedno ustrezne omejitve, npr. gibanja na občine, in imate lonec pod paro, kjer so protesti za zdaj le varnostni ventil. Petkovi so usmerjeni širše in zahtevajo solidarnejšo družbo brez korupcije in privatizacije javnih servisov. Sredini protesti so ožje usmerjeni, povezani s težavami pri izpolnjevanju pogoja PC, predvsem pa z njegovim vsiljevanjem. Ljudje bi le radi o sebi v čim večji meri odločali sami. In seveda, vedno obstajajo alternative, samo malo več posluha za ljudi bi moral nekdo imeti.
Prvi petkovi protesti so bili miroljubni, policisti so delali selfije z ljudmi. Zdaj je slika povsem nasprotna. Protest v sredo pred dvema tednoma in nato tudi torkov prejšnji teden sta bila polna nasilja, vodnih topov in solzivca. Kaj se je spremenilo?
Menim, da je to posledica vpletanja vladajoče politike v delo policije. Med prvimi protesti so policisti delovali strokovno, njihova naloga je pomiritev in ne spodbujanje nasilja. Zahteve vlade, predvsem ministra, po strožjem ukrepanju, nesmiselni in nezakoniti ukrepi, ki jih je zavrnilo tudi sodišče, kaznovanje bralcev ustave ali pa kurirja, ki je na stopnicah jedel sendvič, zahteva, da je treba enako obravnavati huligane in miroljubne protestnike, in potem tem zahtevam bolj ali manj sledeči ostrejši ukrepi – vse to vodi v naraščanje nasilja. Žal miroljubne proteste občasno izkoriščajo tudi nasilne skupine (provokatorji?), ki skrite v množici izzivajo nasilje. Zato je potrebna selektivna obravnava udeležencev in usmerjanje strožjih ukrepov le proti nasilnežem. Bodo pa morali tudi protestniki paziti, kdo vse zahaja mednje. Petkovi to upoštevajo.
Policijsko nasilje izzove nasilje med protestniki, je tako? In nasprotno, seveda. Izjavili ste*, da bodo ljudje postali še bolj agresivni, če se bo to dogajalo znova in znova. Kaj lahko pričakujemo v prihodnje?
Množica sama po sebi ni ne dobra ne slaba, ima pa potencial, da okrepi to, kar vanjo »pade«. Če je to agresivnost, če bo prihajalo do agresivnega vedenja, se bo še stopnjevala. Zato je treba takoj na začetku preprečiti tako vedenje in agresivneže, ki so navadno le manjšina, odstraniti. Opazovanje agresivnega vedenja namreč spodbuja agresivnost. Prav tako jo lahko spodbuja anonimnost, skritost v množici. Ljudje nekako nadomestijo svojo istovetnost s socialno. Zato je bilo omenjeno ravnanje policistov ob začetku protestov strokovno utemeljeno, pozivi ministra pa, blago rečeno, vsaj nestrokovni.
Menda postajamo podobni zahodnim državam, kjer na protestih razbijajo in zažigajo avtomobile, poškodujejo izložbe, trgovine, se pretepajo med sabo ... Pa je res tako?
Za zdaj še ne in upam, da tudi ne bo prišlo do tega. Seveda je to odvisno od vseh dejavnikov in ne le od protestnikov. Če namerava vlada stopnjevati ukrepe, bomo kmalu tam. Želimo si lahko samo, da bo razum premagal nesmiselno agresivnost.
Nizko precepljenost pripisujemo nezaupanju vladi, nekonsistentnim, nelogičnim ukrepom, ki med ljudi vnašajo zmedo in ne prihajajo od stroke, temveč iz vladnih kabinetov. So protesti posledica vsega tega?
Vse, kar ste našteli, drži. Podatki Evrobarometra kažejo nizko stopnjo zaupanja v vlado in nepripravljenost na cepljenje. To dvoje je povezano. Ljudje niso ravno navdušeni nad posegi v svoje telo in v kombinaciji z nezaupanjem smo tam, kjer smo. Sredini protesti so povezani tudi s tem, vendar ne samo s tem. Če ne bi bilo nezadovoljstva zaradi razmer, ki jih vlada generira, nasploh in vsiljevanja pogoja PC, dvomim, da bi se toliko ljudi zbralo samo zaradi nasprotovanja cepljenju.
Več v reviji Zarja Jana, št. 41, 12.10.2021.
