Usodni klic (1)

Ljudje

Katarina Keček

4. 10. 2021, 23.13

Posodobljeno: 13. 10. 2021, 00.04

Vedno me je, kot človeka in tudi kot novinarko, motilo, če je recimo kdo umrl, znan ali pa meni neznan človek, in nisem vedela, zaradi česa je umrl. Ker se tega ne spodobi spraševati. A vsi potem šepetajo o vzroku smrti. Navadila sem se, da če o kom piše, da je umrl nenadne smrti, potem je bila vzrok zanjo prometna nesreča ali pa infarkt, anevrizma ali kaj podobno sunkovito učinkovitega. Če recimo za koga rečejo, da je umrl zaradi dolge in hude bolezni, potem tukaj ni veliko dileme, rak je zmagal. Nikoli mi ni bilo jasno, zakaj ljudje skrivajo svojo bolezen, zlasti raka. Oziroma kakšna je razlika, če rečeš, da si prehlajen, imaš astmo, visok tlak ali pa sladkorno, onkološko bolezen pa skrivaš, kot bi te je bilo sram. Nihče si ne izbira svoje bolezni.

»Gospa Keček, vaši izvidi kažejo, da imate malignega raka in bo treba odstraniti dojko.«

Piše: Katarina Keček

Moj dedek je recimo kadil kot Turek do smrti, umrl je pa od ciroze jeter. Ali pa sosed, ki ni nikoli v življenju prižgal niti ene cigarete – umrl je v pol leta za pljučnim rakom.

Zakaj tole pišem?

Pred dnevi sem prejela usodni klic.

Priletim domov, niti vrat dobro ne zaprem, ko zazvoni telefon. Na zaslonu številka, ki je ne poznam. Vedno sem živčna, če me kličejo z neznane številke. Vem, ja, da je veliko neznanih številk. Na milijone. Ampak vseeno vedno doživljam nekakšen mini stres v smislu: kaj je zdaj to, a je kaj narobe, kaj hoče ta na drugi strani itn.

A ker pričakujem klic z Onkološkega inštituta, vseeno dvignem slušalko. »Pozdravljeni, gospa Keček, Anja tukaj, kličem iz Dore zaradi vaših izvidov. Saj ste bili prejšnji teden pri nas in ste opravili punkcijo dojke?« »Eh … ja,« rečem in obstanem na mestu. V glavi se mi zavrti, kot bi bila na čolnu. Zdi se mi, da gospo na drugi strani vedno slabše slišim. »Kaj ste rekli?« vprašam. »Gospa, vaše izvide smo dobili. Situacija je takšna, da imate raka in bo treba odstraniti dojko.« »Prosim? Kaj ste rekli?!« zavpijem v telefon. Ta moja bujna domišljija in površnost me bosta lepega dne pokopali. »Oprostite, gospa, kaj ste rekli?« še enkrat vprašam.

»Gospa Keček, vaši izvidi kažejo, da imate malignega raka in bo treba odstraniti dojko.« Dobro slišim?? Kaj je rekla? Rak? Dojka stran? Kaj?? A je resna?!!

Začnem hoditi v krogu po kuhinji, noge se same postavljajo druga pred drugo, vedno hitreje, ne morem se ustaviti, nimam kontrole nad njimi. »Eee …,« rečem spet v slušalko, glas se mi trese: »Halo, gospa? Kaj ste rekli?« Ona nekaj govori v slušalko, nič ne slišim. Hodim v krogih po kuhinji, v rokah krčevito stiskam telefon. »Gospa, a me slišite?« njen glas vendarle prodre do mojih ušes. »Gospa Keček?«

»Eee …,« rečem spet, glas, ki pride iz mojih ust, sploh ni moj, globok je in zveni jekleno: »Eee, veste kaj … jaz se zdaj sploh ne morem pogovarjati z vami. Tole zdaj me je čisto šokiralo. Dajte vi mene jutri poklicat, pa se bova vse zmenili.«

Ugasnem telefon in nadaljujem s hojo v krogu.

In tako se je vse začelo. Kako se bo končalo, ne vem. Upam in držim pesti, da srečno.

Ko me je urednica Zarje Jane vprašala, ali bi pisala o svoji izkušnji, ki me čaka, sem takoj rekla ja. Ampak to tako ali tako vedno naredim. Najprej rečem ja in potem šele razmišljam o tem. Refleks ali kaj. Ne vem, pa saj je tudi vseeno.

Več v reviji Zarja Jana, št. 40, 5.10. 2021