Kljub vsem simptomom – motnje v menstrualnem ciklu, predrakave spremembe na materničnem vratu, spopadanje s čezmerno telesno težo, izpadanje las in težave s kožo – ni obupala. Zbrala je moč in spremenila življenje. Naučila se je povezati najboljše, kar ponujajo medicina, zdrava prehrana in narava.
Danes je Petra Planinc samozavestna ženska, mama dveh otrok, tretji je na poti. S svojo izkušnjo pa želi pomagati drugim ženskam, da zaživijo zdravo, vsestransko polno in plodno življenje.
S sindromom policističnih jajčnikov se srečuje ena od desetih žensk. Kakšen je bil potek bolezni pri vas?
Dolgo se sploh nisem zavedala, da imam ta sindrom, čeprav sem imela skoraj vse simptome, ki so značilni zanj. To sem spoznala šele, ko sem skušala zanositi; takrat so mi postavili diagnozo. Ko sem nehala jemati kontracepcijske tablete, več mesecev nisem imela menstruacije in nisem mogla zanositi, zato sem obiskala ginekologinjo. Naredila mi je ultrazvok in povedala, da bom imela težave z zanositvijo.
Kako ste sprejeli njene besede?
Bila sem v šoku. Zlomila sem se. Nekaj dni sem jokala. Obsojala sem sebe. Zdelo se mi je, da so vse druge ženske zanosile, celo tiste, ki si otroka niso želele tako močno kot jaz. Doživljala sem čustvene pretrese, zato se tudi s partnerjem nisva najbolje razumela v tistem obdobju.
Kaj pa je bilo zanj najtežje?
Ni se obremenjeval s tem tako zelo kot jaz. Je nekoliko mlajši od mene in obiski ambulante za zdravljenje neplodnosti so bili zanj neprijetni. Za oba je bilo zdravljenje precejšen izziv, ki ga je vsak doživljal po svoje.
Za sindrom policističnih jajčnikov je značilno porušeno hormonsko ravnovesje. Ženske dobro vemo, kako zelo moteči so lahko podivjani hormoni – kakšne težave so povzročali vam?
Že v puberteti sem imela težave s kožo, postala sem debelušna, izpadali so mi lasje. Zaradi tega se je moja samopodoba slabšala. Zdelo se mi je, da so vsa druga dekleta vitka, imajo lepo kožo in vse so že imele menstruacijo. Zelo sem trpela, ker nisem imela občutka, da se razvijam v žensko, vendar navzven tega nisem kazala. Nosila sem trden oklep, a pod njim sem bila krhka deklica, ki se ni počutila videno, slišano, sprejeto. Mislila sem, da bo moje življenje boljše, če se bom spremenila – shujšala, imela lepo kožo, dobila menstruacijo in preprečila izpadanje las. Hujšala sem, uporabljala kreme in kontracepcijske tablete, da bi se znebila aken, kupovala šampone proti izpadanju las. Nisem pa pomislila, da imam čustvene težave, ki bi jih bilo treba rešiti. Ob koncu osnovne šole sem tako z različnimi dietami izgubila nekaj odvečnih kilogramov, potem pa nikakor nisem mogla več shujšati.
Vas je to obremenjevalo?
Zelo. Do te mere, da sem zapadla v bulimijo. Deset let sem preizkušala različne diete. Moja teža je zelo nihala. Včasih sem se prenajedala, bruhala ali kakšen dan celo stradala. Nekaj časa sem obiskovala psihologa, vendar mi to ni pomagalo. Dokler nisem bila sama pripravljena prekiniti začaranega kroga motenj hranjenja, se ni nič spremenilo. V veliko oporo mi je bil partner, saj sem se ob njem počutila ljubljena, varna, sprejeta, slišana. Pogosto mi je povedal, da me ima rad takšno, kot sem, kar mi je zelo koristilo, ker tega v otroštvu nisem velikokrat slišala
Več v reviji Zarja Jana, št. 37, 14.9. 2021
