»Naučiti bi se morali ljubezenske higiene: kako ohranjati svoje ljubezenske posode čiste,« je med drugim rekel Nara, ki dobro govori pet jezikov, malo manj dobro pa še šest. Nara, ki je že leta pred poplavo priročnikov napisal zdaj že kultnega, petkrat ponatisnjenega in prevedenega (v angleščino): Človek, navodila za uporabo. Ta knjiga je bila obvezno branje tudi tako strogih terapevtov, kot je bil pokojni legendarni dr. Janez Rugelj. Po tej knjigi jih je izdal še pet, več sto člankov, 20 knjig pa je tudi prevedel. Nara, ki je med drugimfekolog (veda o naravnem kakanju), pa zagovornik razkošne preprostosti, nam je dal spet misliti. Tokrat tudi z zornega kota ZDA, kjer je trenutno na obisku pri svoji partnerki Cynthii. Zaupal nam je, kako sobivata, namignil na marsikaj, na nas je, kaj bomo slišali.
Kaj po vašem hoče ženska? Kako jo ljubiti?
Prevzeten je moški, ki misli, da ve, kaj hoče ženska. Ne rečem, da moški nismo uganke, ampak za moškega je skoraj bolje, če ženska zanj vedno ostane uganka in je vsak dan po malem presenečenje. Na moškem je, da prevzame pobudo in poskrbi, da je ženska prva – kar se pri vsaki ženski izraža drugače in tega ni mogoče prenesti v enoznačen recept. Še sreča, da je tako! Če ne, bi bilo življenje (pre)dolgočasno.
Ženske se pritožujejo, da pravih moških ni. Kje smo zgrešili?
Nekoč smo imeli obvezno vojsko. Ne rečem, da je moške naučila samo dobrega, a bila je doba učenja stati skupaj in stati zase. Jaz sem namesto vojske preživel sedem let v ašramu (od 19. do 26. leta): vzdržnost, samokontrola, vstajanje ob štirih zjutraj, meditacija, raznoliko trdo delo … To me je izoblikovalo. Kar so mi ponudili v delo, vsemu sem rekel ja!
Mlademu moškemu še kako pride prav disciplina. Pa da se nauči dobro kuhati, pomiti posodo, očistiti stanovanje, zakrpati obleko, likati, popraviti to in ono, pleskati, voditi ekipo, sprejemati ukaze … Ja, ukaze!
Politična korektnost je šla tako daleč, da je mehkužnost postala norma – spremljana z maščevalnostjo. Najbolje je, če si takoj užaljen in se pritožuješ nad nepravičnostjo – če si dovolj glasen, lahko celo tvoj šef ali profesor izgubi službo, ker je bil oster, ukazovalen; ker je rekel nekaj žaljivega, bog ne daj »seksističnega«. V takem vzdušju ni nič čudnega, da je moške vse bolj strah žensk in se ne upajo pristopiti k njim kot nekoč – kjer poskusijo odločno in pogoltnejo neposredne posledice ter se iz tega nekaj naučijo. Pa oba zaupata, da bo to ostalo med njima. Družbena omrežja so drastično spremenila obred dvorjenja. Pritisk, da se dokažemo, je mnogo večji. Prav tako strah, da razočaramo. In potem hodimo drug okrog drugega kot po jajcih, ker lahko kakšna stvar spolzi v e-javnost in se na nas usuje plaz gnoja.
Včasih je moški izrazil pogum tako, da jo je prijel za zadnjico (in zelo verjetno fasal klofuto). Danes je kaj takega nesprejemljivo, ker bo takoj objavljeno na družbenih omrežjih in za vse večne čase v arhivu njegovih grozodejstev. Morda drugo leto ne bo dobil službe ali pa bo to pokopalo njegovo kariero čez deset let.
Moški, ki ni priklopljen na družbena omrežja, je za generacijo žensk v plodnem obdobju neviden. Za številne neprivlačen ali pač privlačen prav zato?
Recimo, da neki moški ne pade na ves ta cirkus politične korektnosti. Stoji sam zase. Drzne si reči bobu bob, ne glede na to, kako se odzove svet. Tak moški bo verjetno za ženske privlačen, a obenem jih utegne strašiti. Mislim, da je lažje tistim, ki niso (preveč) vpeti v svet družbenih omrežij in modernega javnega življenja. Taki (še) lahko gradijo odnose po bolj staromodnih moško-ženskih vlogah. Večina mladih je vpeta v e-realnost. Na njih je, da se znajdejo v teh novih krakih labirinta. Ne vem, kako to popraviti in ali je treba. Da najdemo pot skozi, moramo večkrat dolgo hoditi po slepih krakih. To je neizogibno.
Več v reviji Zarja Jana, št. 26, 29.6. 2021
