Čas, v katerem so delali, je bil bolj naklonjen kreatorjem medijskega sveta. »Danes je nabor RTV kadra površen. Tempo je vse obsodil na nestrpnost.« Pod sedem knjig se je podpisal. Zadnja nosi naslov Tam dola, za zidom. Rasel je v psihiatrični ustanovi. Na Studencu, kjer so stanovali, ker je bil njegov oče psihiater. Danes s kritično distanco odraslega pove, da je bilo več nevarnosti zunaj zidov kot pa znotraj … V življenju, kolikor ga je še ostalo, pravi (drugo leto jih bo dopolnil sedemdeset), se bo prepustil toku in intuiciji. Še bo pisal, muharil, restavriral stare motorje, se sprehajal s svojo ljubo ženo, ki jo je pred leti skorajda izgubil, zato še bolj ceni vsak njun skupni trenutek. 47 let sta poročena.
Nekoč sva delala skupaj na Valu 202, zato v pogovoru ostajava na ti.
Biti radijski, televizijski, časopisni, revijski novinar je nekoč nekaj pomenilo, kako pa na te poklice gledaš danes?
Ko sem začenjal svojo novinarsko pot, konec sedemdesetih let prejšnjega stoletja (uh, kako star sem že,) sem po imenih in področjih, ki so jih pokrivali, poznal skoraj vse slovenske novinarke in novinarje. Precej njih tudi zaradi družinskih povezav, saj sta mama in oče osebno prijateljevala s številnimi doajeni slovenskega časnikarstva. Danes, v poplavi radijskih in televizijskih postaj, takih in drugačnih tiskanih medijev, komaj še sledim, kdo je resnično novinar in kdo je novinar zato, ker drži v rokah mikrofon ali zvokovni zapisovalnik. Če pa bi imel možnost, da bi ponovno izbiral svojo poklicno pot, bi seveda izbral enako, le toliko bi skrenil z nje, da bi prej začel pisati.
Si dobil v otroštvu dovolj pozornosti, saj se je oče (znani psihiater prof. dr. Janez Kanoni) veliko posvečal bolnikom in študentom?
Bil sem najmlajši od petih otrok in ves čas v središču pozornosti. Pa tudi če sem kdaj v otroški radovednosti odprl vrata očetove predavalnice, ko je imel predavanja ali posvetovanja s kolegi, nisem bil nikoli deležen vpitja ali starševske nestrpnosti. »No, taki so pa moji otroci. Radovedni kot trnovske branjevke,« je rad dejal med prekinjenim sestankom. Mislim, da je to, biti na očeh javnosti, bolj kot ne v našem genskem zapisu. Imam kopico prijateljev, ki so uspešni v poslovnem in zasebnem življenju in tega ne obešajo na veliki zvon, pa tudi v medijih so docela neznani ali pa se jih v širokem loku ogibajo. Po drugi strani pa poznam nekaj takih, ki niso dosegli nič takega, kar bi terjalo odziv javnosti, pa se nenehno rinejo v ospredje.
Kako pa svojo pozicijo ocenjuješ ti?
Sam sem se v življenju prepustil nekakšni intuiciji. Rekel bi, da sem se prepustil toku reke, in zakaj bi veslal, če me nese sama. Naj me nese voda. Med študijem sem bil modni kreator, krojač, čevljar, pa maneken in pevec, smučarski učitelj, potem pa sem na vsem lepem pristal na radiju in vrgel sidro …
Življenje z »norci« na Studencu je lahko navdihujoče, lahko pa je tudi stigma.
Zame, torej za nas, je bilo to nekaj povsem vsakdanjega, normalnega celo, da smo živeli tam, kjer smo. Saj drugačnega doma nismo poznali. Kadar nisem imel družbe vrstnikov, so bili več kot dobrodošli za »kozoklamf« ali pa zemljo krast kar bolniki, ki so se prosto sprehajali po notranjščini bolnišnice. S kritično distanco do otroštva lahko mirno trdim, da je bilo precej več nevarnosti zunaj psihiatrične ustanove kot pa notri. V bolnišnici smo bili v škatlici, v njej pa je bila vata! Zunaj nje, pozneje, ko sem postal šolar, pa je bil svet, kakršnega smo poznali, obrnjen na glavo.
S Studenca (danes je to psihiatrična klinika Ljubljana) ste se preselili v center Ljubljane.
Ko smo se preselili v Ljubljano, pa sem spoznal, da me bolj motijo »norci« na prostosti kot pa tisti za zidovi. Skratka, nihče me ne bo prepričal, da morajo biti ljudje na psihiatriji deležni obravnav z drugačnimi vatli od onih, ki so zunaj. Samo primer! Za svinjak na Studencu je skrbel bolnik, ki se je pisal Žvan. Bil je nenavaden človek. Po mojem je bil z gorenjskega konca, saj je zelo dobro poznal Bled, in nam, sedem-, osemletnim pamžem, je razlagal in risal, v čem tiči problem onesnaženosti Blejskega jezera! Rešitev je natega, je dejal … Potem pa berem, seveda mnogo let pozneje, študijo raziskovalnega okoljskega projekta sanacije Blejskega jezera podjetja Limnos d. o. o., katerega direktor je nekdanji vrhunski plavalec Dani Vrhovšek, da je rešitev za Blejsko jezero … natega. Ja, na Studencu so bili in so – geniji, vizionarji.
Več v reviji Zarja Jana, št. 23, 8.6. 2021
