»V mraku je po nekaj urah od skladovnice lesa ostal samo še kup žareče žerjavice. Razgrabili so ga v dolgo preprogo. Stal sem približno dva metra stran, vodja rituala je sem in tja poravnal žerjavico. Napetost v meni je naraščala. Ljudje so počasi stopali po žerjavici. Kakšnih deset jih je že šlo mimo, ko se je odpravila čez tudi starejša gospa, ki se je le s težavo premikala. Takrat sem se odločil. Poklonil sem se ognjeni moči, potem pa se je v morje žerjavice najprej pogreznila moja desna noga, za njo pa še leva. Pogled na stopalo, ki se pogreza v žerjavico, se mi je za vedno vtisnil v spomin. Čez sem šel sedemkrat, brez bolečin in opeklin,« Jimmy opisuje svojo prvo izkušnjo z žarečo preprogo pred triintridesetimi leti.
Fascinantna izkušnja. »Za hojo po žerjavici sem prvič slišal leta 1985, tri leta po tistem, ko so jo začeli izvajati v Ameriki. Sicer pa je to eden najstarejših obredov čiščenja telesa, duha in srca v človeški zgodovini.« Leta 1988 se mu je prvič ponudila možnost, da se udeleži hoje po žerjavici v Nemčiji. »Nad načinom izvedbe dogodka sicer nisem bil najbolj navdušen, ampak moja osebna izkušnja je bila kljub vsemu fascinantna,« opisuje. Organizatorji so mu namreč zatrdili, da bodo dogajanje prevajali tudi v angleški jezik, potem pa se tega niso držali. »Nič nisem razumel, prepuščen sem bil samemu sebi. Dvomil sem, ali pravilno ravnam, zato sem bil v stresu. Konec koncev je le šlo za stik z ognjem, pri čemer je sprostitev izrednega pomena. Je pa sreča, da sem takrat že kar nekaj časa meditiral, tako da sem se na koncu vseeno sprostil. Sama izkušnja s hojo po žerjavici pa je bila vznemirljiva in je izpolnila vsa moja pričakovanja.« Bil je tako navdušen, da je začel razmišljati, kako bi to metodo vključil v svoje terapevtsko delo, že nekaj let je bil namreč psihoterapevt in je že imel izkušnje z vodenjem tečajev. Ni trajalo dolgo. Dva meseca pozneje je že organiziral svojo prvo hojo po žerjavici na Primorskem. »Za tak korak moraš imeti malo drznosti in poguma,« priznava. Za prvič je zbral 12 ljudi, ki so se ukvarjali s podobnimi stvarmi kot on in jim je lahko zaupal. »Tukaj sem se vsega naučil –kakšna drva potrebujem, kako jih pripraviti, kako pripraviti žerjavico. Ugotavljal sem, kaj deluje in kaj ne, kaj je najpomembneje za varnost. Od prve žerjavice naprej je zame namreč najpomembneje, da se obred začne varno, počasi, umirjeno, potem pa izkušnjo stopnjujemo.«
Ogenj čisti. Ogenj kot element ima že v osnovi očiščevalno funkcijo, čisti na mentalni kot tudi na čustveni ravni. »Ko se ljudje srečajo z ognjem, se soočijo s kopico svojih vzorcev, notranjih strahov, neodločnostjo, šibkostjo in z drugimi omejitvami. Vsi ti vzorci nezavedno oblikujejo naše življenje. Pri hoji po žerjavici pa se zavestno odločimo stopiti v ogenj, konkretno in na simbolni ravni. To je odlična priložnost, da presežemo negativne vzorce in se usmerimo na svojo pozitivno plat. Na telesni ravni pa je tako, kot bi na novo ustvarili nevrološke povezave v svojem živčnem sistemu. Ko prihaja do sprememb na fiziološki ravni, to avtomatsko vpliva tudi na mentalno in čustveno raven. Na žerjavici se ljudje soočijo z nečim, kar se jim zdi nepremagljivo, nemogoče, močna ovira, pogosto mislijo, da ne zmorejo. Ko to presežejo, se počutijo osvobojene, prečiščene, strahovi izpuhtijo ... Izkušnja močno zavestno in podzavestno vpliva na človeka. Eni doživijo močno transformacijo, drugi malo manjšo, odvisno, koliko je človek pripravljen. Takšna neposredna izkušnja lahko ljudem pomaga v vsakdanjem življenju, kadar se pojavi nepremostljiva ovira ali problem, da nečesa ne zmoremo. Hoja po žerjavici nas preprosto sooči s spoznanjem, da zmoremo! Vsi beremo motivacijske knjige, vsi nam govorijo, naj bomo pozitivni, na žerjavici je pa izkušnja neposredna – če se nanjo osredotočimo in sprejmemo, da zmoremo, res zmoremo!«
Več v reviji Zarja Jana, 8.6.2021
