Ukradeno otroštvo. Mala Biljana se je rodila na Hrvaškem, v Slatini, očetu Hrvatu in materi Srbkinji, preživljala je precej običajno otroštvo, lahko bi celo rekli, da srečno. Dokler … dokler niso črni demoni s svojo zlobo potegnili ta del Evrope v balkansko morijo. »Ko sem obiskovala osmi razred osnovne šole, smo postali begunci. Čez noč smo morali zapustiti dom in se, skoraj goli in bosi, preseliti v Srbijo. Tam nismo imeli nikogar, živeli smo z drugimi begunci, izgubili smo vse, meni pa je bilo v trenutku ukradeno otroštvo. Takrat se je začela moja duhovna pot,« mi opisuje otroštvo Devi. Pravi, da se po navadi človekova duhovna pot začne takrat, ko ga nekaj vrže iz sveta, ki mu je dotlej znan in domač. Pravi tudi, da se človekova duhovna pot nikoli ne začne, če človek živi življenje brez globokih bolečin, pa naj bodo fizične ali telesne.
Torta, ki je ni bilo. »To je bil čas, ko so se mi dogajale resnično grozne stvari. Jezik ni bil težava, je pa bilo težava pisanje. Cirilice nisem znala in spomnim se, da sem se počutila kot debil, ko sem gledala na tablo. Sošolci me niso sprejemali, poniževali so me na vsakem koraku. Povrhu vsega sem bila neprestano lačna, vsak dan smo jedli samo zelje ali pa fižol, druge hrane preprosto ni bilo!« opisuje takratne vojne razmere. Približeval se je njen 14. rojstni dan. Zgarana mama s črnimi podočnjaki je videla, da njena deklica trpi. Hotela ji je vsaj malo polepšati dan, ko bo praznovala. Obljubila je, da ji bo naredila torto. »Štirinajst dni sem v mislih okušala to torto, radostila sem se dneva, ko jo bom lahko v resnici okusila v ustih, ne samo v glavi.« Končno je prišel tako težko pričakovani rojstni dan, mama je držala besedo, torta je bila narejena. Toda Devi je ni dočakala. Ko so drugi begunci, ki so bili na istem, ugotovili, da je v hiši torta, so jo pač pograbili in pojedli, za Devi ni ostalo nič. »Dogodek me je pretresel, jokala sem kot dež, krivila sem boga, da me nima rad, saj mi ne privošči niti torte.«
Nisem žrtev! »Tako sem sedela tam pred prazno mizo, jokala kot dež in se globoko smilila sama sebi. Kar naenkrat pa sem v sebi začutila pravi energijski vihar, kot nekakšna pest se je dvignil v meni, hkrati pa sem jasno zaslišala glas, ki je rekel, da nisem žrtev! To je bilo tako močno izkustvo, da sem si takrat obljubila, da se bom učila, da bom vsem pokazala, da sem najboljša v razredu!« Z novo močjo v sebi je začela uresničevati obljubo, ki si jo je dala. Njena »učilnica« se je odprla ponoči, ko se je pokrila z odejo čez glavo ter z baterijo svetila v zvezke in knjige. Prav kmalu je imela pri vseh predmetih odlične ocene.
Teden dni pred zaključkom osnovne šole so otroci pisali spis z naslovom Otroci v vojni. To je bila priložnost, da je zapisala, kako se počuti, kako je otroku beguncev v okolju, ki ni njegov dom. Učiteljica je bila ob prebiranju spisa tako ganjena, da ga je pokazala ravnatelju šole. Ta je Devi prosil, naj ga med odmorom prebere po šolskem mikrofonu. »Tresla sem se kot šiba na vodi, med branjem me je ravnatelj za spodbudo držal za roko. Uspela sem prebrati do konca, zvonec je naznanil konec odmora. Sošolci, ki so jo dotlej prezirali in sramotili, so se zbrali okoli nje, zdaj s popolnoma drugačnimi občutji. »V spisu sem bila iskrena, imela sem čiste namene in to nam je vsem odprlo srce,« je Devi še danes toplo pri srcu ob spominu na ta dogodek.
Moč namena. Po končani srednji šoli je bilo naravno, da nadaljuje s študijem. »Veliko sem premišljevala o tem, kaj naj grem študirat. V družini smo bili brez denarja, jaz pa sem si želela dobro izobrazbo. Pa ne samo dobro izobrazbo, hotela sem poklic, ki mi bo pomagal, da naredim nekaj dobrega tudi za druge, za svet. Moja namera je bila očitno zelo čista, saj moram povedati, da sem v letih študija dobila za okoli 80.000 raznih štipendij, tako da sem lahko v Rimu magistrirala iz mednarodnih odnosov na najboljši tovrstni fakulteti, študij pa sem nadaljevala v Ameriki,« se smeji. Tisto, kar si je kot mlada deklica obljubila, je uresničila!
Več v reviji Zarja Jana, št. 20, 18.5. 2021
