Napisala je roman, sedem radijskih iger, pa nešteto časopisnih člankov in rubrik –  vidite, kaj vse se da narediti, če zgodaj začneš? Sonja je začela pri štirinajstih – takrat je dobila svoj prvi honorar, potem je zmagala na kupu literarnih natečajev in nato šla študirat novinarstvo. In je ni nič več ustavilo – začela je kot mariborska dopisnica Dela, nato so jo zvabili v notranjepolitično redakcijo, od tam so jo za tri mesece posodili na Jano, pa jo je Jana pozabila vrniti, Sonja, ki se je dala posoditi s skrajno nejevoljo, je pa pozabila zahtevati, naj jo pošljejo nazaj: »Zelo kmalu sem ugotovila, da mi tam paše. Vse tisto, česar prej nisem mogla pisati, najrazličnejše teme. Videla sem, da lahko povem veliko več kot na notranji. Veliko večji izziv je bil. To je bil čas, ko so na Delu še šteli črke za naslove – imaš sedemnajst črk s presledki vred, pa si izmisli naslov. Dve uri si pisal članek, tri ure si si pa izmišljeval naslov. Na Jani pa je bil poudarek na tem, da je bil naslov dober, ne pa da je imel sedemnajst črk. Delati moraš vse, ampak če imaš v enem letu nekaj tekstov, na katere si ponosen, je pa to že kar veliko v nekem poklicu.«

Si ali nisi. Jani je bila trikrat nezvesto zvesta, dvakrat je šla z možem Tonetom Rupnikom, ki je bil Delov dopisnik in kasneje diplomat, v Moskvo, najprej za eno in potem za tri leta, pa pozneje z njim še v Trst, ko je bil tam v vlogi veleposlanika. A nikoli ni nehala pisati za Jano. To so bili časi, še posebej rusko obdobje, ko še ni bilo interneta, pa so bili njeni slovenski znanci v Rusiji priložnostni kurirji, ki so Jani dostavljali Sonjine članke.

Lahko novinar spremeni svet? Lahko, je prepričana. »V preteklosti sem pripomogla, da se je kar nekaj konkretnih zakonov spremenilo, sicer pa nikoli ne veš,  koliko si zares vpliven. Če predstaviš ljudem zadevo v drugačni luči, z drugih zornih kotov, kot so jih vajeni, morda v njih kaj premakneš. Če sem človeka, ki je proti evtanaziji, prepričala, naj vendar dopusti, da je to za nekoga drugega rešitev iz pekla, potem sem dosegla, kar sem hotela.«

Zdaj je upokojena, a še vedno veliko piše. In nadomešča urednico Zarje Jane, kadar je ta na dopustu. »Novinar pač si ali nisi, ne glede na starost,« skomigne. »Najbrž bom pisala, dokler me bo hotel kdo brati. Sta pa raziskovanje in pisanje tudi dobro zdravilo proti demenci.«

Ker je Sonja. Spominjam se, kako se je nekoč kolega, ko smo izvedeli, da nam bo nekaj tednov šefovala Sonja, široko nasmehnil in srečno vzdihnil: jedli bomo. Sonja ne verjame v lačne redakcije in poskrbi, da smo, še posebej ob četrtkih in petkih, siti in pomirjeni. Smo že omenili, da odlično kuha? Ampak to ni razlog, zakaj jo imamo tako radi. No, ne glavni razlog.

Tule je nekaj razlogov, zakaj je tako naša: ker se smeje z nami. Ker je topla in materinska. Ker pozna in spoštuje naše delo. Ker zaupa novinarkam in takrat, ko ji predlagaš temo, malo pomisli, in potem reče, napiš'. Ker pravi, kadar vidi, da povešamo glave kot uvele rožice, a bomo eno kavo? Ker posluša in sliši. Ker ima širino duha. Ker ne ovinkari, pove po resnici in strelja naravnost med oči. Ni sentimentalna, niti malo, od nje ne moreš pričakovati pomilovanja tipa »ah, ti uboga reva«. Lahko pa pričakuješ (in dobiš) empatijo, odličen in uporaben praktičen nasvet, pomoč. Ker je Sonja. Vsaka redakcija bi morala imeti eno.

Več v reviji Zarja Jana št. 8, 23.2.2021