Veronika je posebna slaščičarka. Po poklicu je ekonomska tehnica, ki niti dneva ni delala v svojem poklicu. »Ni me vleklo delo za pisalno mizo. Ko se je bilo treba po končani osnovni šoli odločiti, kam naprej v srednjo šolo, sem si želela na frizersko. Pa so me prepričali, da me je za tako šolo škoda. Ekonomska je bila poleg vsega še blizu in se mi ni bilo treba daleč voziti.« Tako so se Veroniki, ki je kot otrok najbolj uživala, kadar je izdelovala voščilnice, pletla venčke, delala razne aranžmaje, na hitro sesule sanje. Ko je zaključila srednjo šolo, službe v svojem poklicu sploh ni začela iskati. Delo si je poiskala v gostinstvu, rada je bila namreč v stiku z ljudmi. Si pa takrat verjetno tudi v sanjah ni predstavljala, da si bo nekoč služila kruh s peko slaščic. Še posebej zato, ker je v mladosti dogajanje v kuhinji ni kaj dosti zanimalo. »Če me je mami kdaj vprašala, ali bi ji pomagala pri peki, sem se vedno izgovorila. Ko pa sem enkrat vseeno poskusila – v šoli smo se pri gospodinjskem pouku učili peči piškote in sem se vsa navdušena lotila še sama – je nastala katastrofa. To me je tako potrlo, da se peke nisem več lotila.«

Delo na Voglu ji spremeni življenje. Simona Kejžar, Veronikina sorodnica z ekološke sirarske kmetije Pr' Tonejovc, ki je znana po tem, da peče odlične potice, pite, piškote in domač kruh, je imela pred 20 leti na Voglu v najemu okrepčevalnico Orlove glave. Nekega dne je takrat 18-letno Veroniko vprašala, ali bi ji prišla med zimsko sezono pomagat. »Bila sem čisto šokirana, ko sem videla, kako hitro in brez napora Simona v kuhinji pričara odlične sladice. Ob sedmih smo se vkrcali na gondolo, ob pol osmih prišli v okrepčevalnico, ob pol devetih, ko smo jo odprli za goste, je iz kuhinje že dišalo po sveže pečenih zavitkih in gibanici. Ker sem zelo sladkosneda, me je začelo zanimati, kako Simoni uspe v tako kratkem času pričarati tako odlične sladice. Pokazala mi je, kako to gre, in mi zaupala svoje recepte. Bila sem tako navdušena, da sem nemudoma poskusila tudi sama.«

Nakupila je sestavine in se lotila peke, čeprav doma kuhinje sploh še niso imeli urejene. Starša sta namreč gradila hišo. V začasni kuhinji se je najprej lotila priprave jabolčnega zavitka. Odlično ji je uspel. To ji je dalo zalet za nove podvige. »Tako me je zagrabilo, da sem po cele noči pekla, zjutraj pa šla delat. Ati mi je čez nekaj časa rekel, naj se malo umirim, češ, kdo bo vse, kar si napekla, sploh pojedel?« Ko so se domači zasitili dobrot, jih je začela peči za prijatelje in znance. Lotila se je tudi prvih tort. »Teh me je bilo strah, vendar sem se opogumila. Že prva mi je odlično uspela. Veliko koristnih nasvetov sem takrat dobila od neke gospe, ki se je profesionalno ukvarjala s peko tort. Povedala mi je, kje dobim pripomočke za peko in dekoracijo. Pokazala mi je tudi osnove dekoriranja.« Veronikine torte so bile dobre in lepe in vedno več prijateljev in znancev jih je hotelo imeti. Tako je podnevi stregla, ponoči pa pekla. A tako ni šlo dolgo. »Bila sem tako skurjena, da potem pet let nisem skoraj nič več spekla.«

Selitev na kmetijo. Ko je pred sedmimi leti spoznala moža, jo je eden od njegovih kolegov vprašal, ali bi za sinov rojstni dan spekla torto. Sprejela je izziv in spet »padla noter«, tokrat bolje opremljena. »Delala sem v trgovini in imela več časa, ki sem ga lahko posvetila učenju. Preko spletne strani za izmenjavo videoposnetkov sem se začela učiti novih tehnik.« Več ko je znala, večje so bile njene želje. Potem je začela varčevati denar za nakup opreme. Moževi starši so ji na kmetiji odstopili prostor, v katerem bi lahko ustvarjala. Ko se je dovolj izmojstrila, je pustila službo in prijavila dopolnilno dejavnost na kmetiji. Njene slaščice so nekaj posebnega. Narejene so namreč tako, kot bi jih spekla babica. Potice peče v krušni peči, v piškotih je maslo nadomestila s svinjsko mastjo. Sadje in mleko je največkrat z moževe kmetije, preostale sestavine, če se ji le računica izide, kupi od lokalnih kmetov.

Več v reviji Zarja Jana, št. 7, 16.2. 2021