»Od nekdaj sem razmišljal drugače od večine in se nisem oziral na mnenje okolice. Trmasto sem sanjal in vztrajal pri svojem, saj sem vedel, da imam prav. Vesel sem, da mi je uspelo do štiridesetega rojstnega dne sanje tudi uresničiti in postati prvi režiser z območja nekdanje skupne države po Emirju Kusturici, ki je posnel uspešnico v Hollywoodu, z veliko producentsko hišo Columbia Pictures in najbolj znanimi igralci,« je začel in pristavil, da mu je to uspelo brez pomoči slovenske države in politike. Dolga leta se je jezil, ker ta ni imela posluha za njegove scenarije in ni hotela finančno podpreti njegovih projektov. Na koncu se je to izkazalo za srečo in ga spodbudilo k še bolj divjim in na prvi pogled neuresničljivim sanjam.

In potem je sledila kletvica. »Pa saj nisem naredil nič narobe ... Le zakaj me želijo ustaviti policisti?« Telefon je za dobro uro utihnil.

Nato se je spet javil, se opravičil, pojasnil, da sta ga ustavila prijazna policista, preverila dokumente in avto (vse je bilo v redu), nato pa želela izvedeti vse o njegovem filmu. Ob desetih zvečer se je lahko naš intervju nadaljeval.

Zvezda na Poljskem. »Takrat sem se z veseljem odzval povabilu na Poljsko, o kateri imamo Slovenci ne prav laskavo mnenje, da je to dežela sibirskih medvedov, krompirja, vodke in elektrike le ob torkih. Ne bi moglo biti dlje od resnice: gre za 40-milijonsko deželo, ki nas je v zadnjih letih po levi in desni prehitela v razvoju. Je ogromno tržišče, kjer vsako leto posnamejo najmanj sto filmov, ravno toliko nadaljevank, razvija se z neznanskim tempom. Poljaki so me sprejeli z odprtimi rokami, seveda pa sem se moral dokazati z delom. Tudi jezik je bil na začetku zame trd oreh, vendar sem od vseh zahteval, da z mano govorijo poljsko, le bolj počasi, da sem vpijal besede. V nekaj mesecih sem bolj ali manj že vse razumel, po enem letu pa tudi že govoril, in to ne da bi šel na en sam jezikovni tečaj,« se je pohvalil. Tam je nanizal kopico odmevnih projektov – filma Pisma svetemu Nikolaju in Planet samskih, nanizanko 39 in pol, pa še veliko reklam, videospotov ... Seveda pa so bili tudi težki trenutki – v tujini je začel z ničle in bil velikokrat tako brez denarja, da je razmišljal, da če mu ne bo uspelo, se bo moral vrniti v Slovenijo in živeti pri starših. To ni prišlo v poštev, saj je iz Slovenije odšel, ker ni mogel dobiti dela. Večkrat se je znašel v nezavidljivem položaju: »Ko sem šel na enega najpomembnejših sestankov v svojem življenju – s producenti filma Pisma sv. Nikolaju, nisem imel niti za avtobus. Šel sem peš in na sestanek hodil več kot uro. Ko pa sem končno prišel, sem se tam moral pretvarjati, da sem najuspešnejši, najbolj zaposlen, najbogatejši režiser na svetu in da mi je povsem vseeno, ali režiram ta film ali ne. Od znotraj pa sem modeloval, da naj mi dajo to priložnost, saj sem jo krvavo potreboval,« se je spominjal težkih trenutkov. Za svoje projekte je bil vedno odlično plačan, a ker je perfekcionist, je za izvedbo porabil veliko časa, pa potem zaslužki niso bili tako veliki kot pri drugih režiserjih, ki vsako leto posnamejo vsaj en film. Do konca življenja bo hvaležen poljskim producentom in občinstvu, ki ga je vzelo za svojega. Saj ga je tudi slovensko, le s politiko in institucionalno kulturo si je bil vedno navzkriž.

Slovenec v Hollywoodu. Opogumljen z uspehom na Poljskem in po Evropi si je drznil sanjati o Hollywoodu. »Šel sem v Los Angeles in ugotovil, da mi je pisan na kožo: medtem ko je v Evropi veliko hladnega vremena in zračnega pritiska, ki ga povzroča, je v Los Angelesu skoraj rajsko, vse leto prijetno poletje. Sanjsko za življenje in delo. Ko sem prišel v Ameriko, sem bil na začetku v čisto drugem položaju kot na Poljskem: imel sem denar, za sabo kopico uspešnih projektov, a sem ponovno začenjal z ničle. Komplicirano je bilo najeti stanovanje, saj nisem imel 'credit history', ki bi mi omogočalo podpis najemne pogodbe. Brez tega ti nihče noče oddati stanovanja, četudi bi plačal najemnino za leto vnaprej. Težko pa je dobiti tudi 'social security number', s katero urejaš vse dokumente za bivanje v Ameriki.« Nekako se je spopadel tudi s tem in si začel odpirati vrata. Dolgo je trajalo, da mu je uspelo, spoprijeti se je moral s številnimi zapleti, nazadnje celo s korono, zaradi katere so Leto življenja videli v kinih le na Bližnjem vzhodu in še nekaterih drugih redkih državah, drugje pa je izšel na raznih platformah, kot recimo Amazon Prime Video. V Sloveniji ga lahko vidimo na Voyo, kjer je že postal najbolj gledan film vseh časov, Mitja pa je ganjen, ko mu ljudje pišejo in zaupajo, kako se jih je dotaknil. Nekateri moški se hudujejo, češ kakšni bodo izpadli pred svojimi ženami, ki jih vidijo jokati ... Jež (nastopa v filmu) je postal priljubljena domača žival, oglasila pa se mu je tudi nekdanja vrhunska športnica Špela Perc, ki že dolgo živi v Kanadi in si je tudi ogledala film. V trenutku jo je odpeljal v spomine, ko je zaradi raka izgubljala sestro Jernejo …

»Najbolj sem se bal, da mi ne bi uspelo ujeti občutkov nekoga, ki je neozdravljivo bolan. Strah me je bilo tudi, da se bodo oglasili ljudje, ki so prestali takšno izkušnjo, in dejali, da nisem bil prepričljiv. Špela in mnogi drugi so se mi zahvalili, da sem v nulo zadel občutke,« je zadovoljen Mitja, ki si je s filmom v Ameriki odprl vrata za nove projekte.

Več v reviji Zarja Jana, št. 7, 16.2. 2021