Njeni delovni petki se zavlečejo do noči, tehnična urednica Vida je namreč zadnji člen v uredniškem delu verige nastajanja revije – ko se novinar in urednik dogovorita za temo, ko jo novinar napiše, fotograf opremi, urednik pregleda, lektor lektorira, šele takrat članek dobi v roke Vida. Potem gre stran še enkrat v pregled in s popravki nazaj k Vidi.

»Biti tehnična urednica tednika je kar stresno delo. Žakelj črk in presledkov ter žakelj fotografij moram sestaviti v spodobno celoto. Seveda v tesnem sodelovanju z urednico, fotografom in oblikovalko Ksenijo, mojo nepogrešljivo sodelavko. Predstavljam si, da je pri nas kot v restavraciji. Kar novinarke skuhajo oziroma napišejo in urednica uredi, moramo bralcu postreči kot v najboljši restavraciji. Pri mojem delu  je bistveno, da sledim vsebini in poskušam nadgraditi članek z vizualno podobo. Zadnji del revije sestavljamo bolj počasi od ponedeljka do srede, sprednji del pa zahteva vso našo koncentracijo ob četrtkih in petkih. Doma so se tega ritma navadili, kaj so pa hoteli.«

Da jo je oblikovalo življenje v veliki kmečki družini s tremi sestrami in štirimi brati, pravi Vida, mama  štirih sinov. Delovno etiko so ji že zgodaj vcepili starši, ljubezen do risanja je pa sama prišla. »Odkar pomnim, sem rada risala. Kot otroci smo šli velikokrat v gozd in ob potočku izkopali kepo gline, ki smo jo potem dolgo gnetli in oblikovali. V osnovni šoli sem bila večkrat nagrajena za svoja likovna dela. Skromne nagrade so mi pomenile ogromno. Dale so mi veselje za nadaljnje delo.

Kar logično se mi je zdelo, da šolanje nadaljujem na srednji šoli za oblikovanje v Ljubljani. Končala sem smer industrijsko oblikovanje. Tudi na Akademiji za likovno umetnost sem diplomirala iz te smeri. Zelo sem si želela delati v industrijskem oblikovanju, vendar me je življenje peljalo drugam.«

In jo je slednjič pripeljalo na Jano. Pred tem je bilo še več drugih služb in pet let oblikovanja oglasov v marketingu, nato je prišlo vabilo Janine urednice, naj pride za tehnično urednico. In si je rekla, »pa grem malo še na Jano, dokler ne najdem kaj boljšega. Tisto malo traja sedaj že skoraj dvajset let.«

V teh letih sta se način pa tudi obseg dela zelo spremenila. »Prva leta je bilo v tehničnem uredništvu pet ljudi samo za Jano, ki je imela 72 strani obsega. Zadnjih deset let sva s Ksenijo sami in narediva po 84 strani na teden, včasih tudi sto. Računalniški programi, v katerih delamo, so se zelo spremenili. Spomnim se, da sprva niti ukaza undo (korak nazaj) nismo imeli. Nepredstavljivo! Fotografije in diapozitive smo nosili skenirat v Reprostudio na drugem koncu tiskarne. Na digitalno sličico smo potem čakali skoraj ves dan, preden smo lahko sestavili članek. Zdaj gre vse hitreje, ampak nam kljub temu ob petkih zmanjkuje časa. Zato se delovnik vedno zavleče v večer.«

Vida je tista, ki v petek pozno zvečer ugasne luč. In Zarja Jana gre v tisk.

 Več v reviji Zarja Jana št. 4, 26.1.2021