Obrazi Zarje Jane

Dolgo se že beremo, poznate naša imena in teme, ki so nam blizu, ne poznate pa naših obrazov, še manj veste o ljudeh, ki delujejo v ozadju, a so kljub temu nepogrešljiv del revije. Zato v letu, ko Jana/Zarja/Zarja Jana praznuje petdesetletnico, predstavljamo naše sodelavce.

Marija Šelek se loteva najtežjih, najresnejših, najbolj problematičnih tem – z vseh področij, od šolstva do okolja in vsega vmes – in nič v njenem pisanju ne daje slutiti, da je zasebno, takrat, ko ni Resna novinarka, vrtinec energije, smeha in dobre volje. Vrelec idej. Še tako obotavljive sogovornike zna prepričati, da se ji odprejo. A v krizi je hladna kot špricer. In ob vsem tem toplo, empatično človeško bitje, ki se vedno trudi v vsem in v vsakem najti kaj dobrega.

Odkar jo poznam, se mi je vedno zdelo povsem logično, da je Marija tisto, čemur se strokovno reče »rojena novinarka«, nekdo, ki je že v zibki neomajno sklenil, da bo novinar in nič drugega. Ah, kje pa, pravi, »sploh ni tako, da bi že od nekdaj želela biti novinarka. Nič romantičnega ni pri tem. V gimnaziji, v tretjem letniku, me je kar prijelo. Malo me je bilo celo strah, da na novinarstvo ne bom prišla, ker je bila kar visoka omejitev, jaz pa v gimnaziji nisem bila preveč dobra učenka, sem raje počela vse drugo zraven. Ampak mi je razrednik Rajmund Valcl dejal, da ne smem izgubiti upanja, in res, evo, maturo sem odlično opravila in bila sprejeta na novinarstvo.«

Zakaj je torej hotela postati novinarka? »Ne vem več. Zdelo se mi je, da je to ultra zanimivo delo. Pisanje mi je šlo dobro, govorjenje tudi,« pravi. Prve članke je objavila v reviji Moj otrok, vmes pa opravila še avdicijo na nacionalnem radiu in kratek čas kot študentka delala v mladinskem in otroškem uredništvu prvega programa Radia Slovenija – vendar do mikrofona ni prišla, saj je vmes preskočila na Jano. Napisala je prošnjo na uredništvo Jane in so jo povabili na pogovor. »Urednica Melita Berzelak mi je rekla, naj kaj napišem, predlagala sem vaškega posebneža, ki je lovil kače, in to je bil moj prvi članek. Objavljen leta 2003. Stara sem bila 23 let.«

Jana je bila visoka šola novinarstva, trda in zahtevna, v njej so se mlade novinarke naučile vsega tistega, česar jih v šoli niso: praktičnega novinarstva. »Urednica me je kar hitro vrgla na redakcijski sestanek – med redne novinarke (veliko jih je še bilo takrat) Jane, kjer sem morala tako kot druge nastopiti s svojimi predlogi za članke. Vsako sredo posebne vrste tekmovanje in zagovarjanje predlogov ... Jaz smrklja in prekaljene mačke.«

Danes je ona prekaljena mačka, ampak položaj novinarjev se je medtem dramatično spremenil. »Od novinarstva nisem imela velikih pričakovanj, nobene romantike ni v teh mojih odločitvah ali teka za sanjami. Sem generacija novinarjev, ki smo nekako lovili še zadnji vlak, da smo se kot novinarji lahko tudi zaposlili. Je pa kar nekaj mojih sošolcev s faksa hitro iz novinarstva zbežalo – z olajšanjem, bi lahko rekla. Tako da moja generacija zlatega obdobja novinarstva (spoštovanje, ugled, spodobno visoke plače in redna zaposlitev) sploh nikoli ni izkusila. Da se bo pa tako delalo z novinarji, kot se danes – predvsem z vidika slabih plač in prekarnih zaposlitev (o ugledu in spoštovanju ne bi izgubljala besed), si pa takrat na začetku študija res ni nihče od nas mislil.«

A je nisem še nikoli, niti enkrat, slišala reči, da bi rada zamenjala poklic, ta ji je še vedno všeč. »Najboljše pri našem delu je spoznavanje ljudi – zanimivih, navdihujočih, krasnih, bojevitih, strokovnjakov različnih strok ... In da se imam priložnost z njimi pogovarjati. Ja, to je privilegij. Imam tudi krasne sodelavce, s katerimi imamo tako sočne debate, da se mi pogosto v kakšni drugi družbi zdijo pogovori prav dolgočasni. Rada sem novinarka, to pa danes že lahko rečem.«

* Marija o Marički

Nekaj najboljših reči, ki so se mi zgodile v življenju (poleg moža in dveh hčerk – tudi to je posledica tretje alineje spodaj) – nanizala sem jih kronološko:

- mešani mladinski pevski zbor Centra srednjih šol Velenje

- življenje v študentskem domu (Rožna dolina)

- Folklorna skupina France Marolt

Obožujem: ples, branje, muziko in prepevanje (večglasno); pa duhovite ljudi, ker se rada smejim, haha.

V mojem hladilniku ne smeta manjkati: kisla smetana in maslo.

Ker imam med drugim rada dober kruh, si ga že leto in pol pečem sama – z drožmi – in prav toliko časa si hlebca nisem kupila v trgovini.

Najboljši nasvet moje mame: ženska mora imeti svoj denar (to pomeni neodvisnost).

 Zarja Jana, št. 2, 12. 1. 2021