Oba sta ustvarjalni duši in sledi njunega dela so vidne povsod. Eva je arhitektka, slikarka, risarka, Jernej pa je skupaj z njenim očetom (likovni pedagog, slikar, fotograf, ljubiteljski mizar, vsestranski ustvarjalec) ustvaril obe mizi v stanovanju, klop v jedilnem kotu, posteljo in okvirje za ogledala. Z Evo sta že od nekdaj sanjarila o lastni brunarici, a ker ta želja ostaja neizpolnjena, sta si brunarico prinesla v svoj urbani dom. Zaznamuje ga les. Veličasten kos hrastovega, iz katerega je njuna jedilna miza, je imel Evin oče spravljenega kar 35 let. Vsaka stvar ima svojo zgodbo in Eva težko brez premisleka in obžalovanj zavrže kakšen predmet. Tudi šopke in rože si posuši.
Nazaj k otročkom. Čeprav ima Eva rada glasbo, ne poje, Jernej pa ne riše. No, vsaj ne tako odlično kot njegova izbranka, ki ga sicer pohvali, da riše dobre pobarvanke za otroke.
Njegovi malčki v vrtcu, kamor se je po petih letih vrnil na delo, potem ko se je glasbenikom življenje povsem ustavilo, pa še niso zelo spretni z barvicami. Spet je med najmlajšimi, v jaslih. So ga pa njihove ročice z veseljem sprejele. On pa njih. »Luštno je! In če imaš rad ta male, ni težko. Tudi jok mi sploh ne gre na živce. Pestujem, previjam, igram se z njimi, ko pa jih uvajamo v vrtec, je nekaj vsakdanjega, da jih imam v naročju tudi po tri ali štiri hkrati, še dva pa visita kje pri mojih nogah. Trenutno ne delamo vsi, nekateri še čakamo, da se vrtci odpro in začnemo na polno.«
Kaj pa božič? Božič vedno praznujeta v družinskem krogu. »Doma imamo božično večerjo, letos bomo verjetno večerjali vsak posebej, se bomo pa dobili za obdarovanje. To je v naši družini tradicija. Za novo leto bova z Evo po skoraj sedmih letih prvič skupaj.« Jernej je bil namreč vse silvestrske noči na odru, Eva pa je šla po navadi skoraj s kurami spat. In prav nič se ni sekirala. »Enkrat so me prebudile petarde, ker sem že ob desetih zaspala. Nekoč sem celo šla s prijatelji v hribe in novo leto dočakala tam. Z Jernejem sva po navadi praznovala drugega januarja,« razlaga Eva, ki bučnih novoletnih praznovanj sploh ne pogreša. Ob vsem tem pokanju petard in ognjemetov se počuti celo zelo nelagodno.
Iz praznikov pač ne delata nobene drame in ne vzdihujeta nad težo trenutnih razmer. Tudi ne zaradi odsotnosti obilice decembrskih nastopov. Bo čudno letos, vprašam Jerneja. »Ne, meni ne bo čisto nič čudno.« Eva dodaja, da se iz vsake težke situacije da potegniti tudi kaj pozitivnega. »V nasprotju s prejšnjimi časi, ko me ob koncih tedna ni bilo doma, sva zdaj res lahko veliko skupaj,« pravi Jernej. Se zato kaj več prepirata? »Ne, to se pa enako kot prej!« se zasmejeta.
Drevesce v hribih. Pri Tozonovih je bil božič vedno družinski praznik, božično drevo in jaslice ob božičnih pesmih vedno postavljajo na sveti večer, sledijo božična večerja, obdarovanje in odhod k polnočnici. Naslednji dan so po navadi obiskali sorodnike in si voščili. Del priprav na božič je vedno tudi nabiranje maha za jaslice. Mirno, nobenega pretiravanja.
Več v reviji Zarja Jana, št. 51, 22. 12. 2020
