Pogovor sva z Blažem Razvornikom, direktorjem doma starejših v Medvodah, najprej pripravila po elektronski pošti, a to ni to. Občutiti človeka na štiri oči in zdaj, ko res lahko spregovorijo samo oči, je nujni del, da zgodba oživi, zato sva se s fotografinjo povabili v Medvode in med sneženjem (stoje zunaj), v maskah in na varni razdalji, vsaj nekaj časa opazovali življenjski ritem poslednjega doma mnogih, ki v teh časih živijo, še bolj kot kadarkoli prej, soodvisni od sočloveka. Od zaposlenega osebja. In to potrebuje stabilnega človeka, ki jih umirjeno in zbrano vodi skozi vihar. Blaž Razvornik je dober kapitan posadke. Vsakega med njimi pozna po imenu, za vsakega pozna njegove prednosti, ki jih hoče še osvetliti.
Nanj nas je opozoril pater Silvo Šinkovec. Ob veliki noči sta se srečala, ko je zunaj doma, še med prvim valom koronskih prepovedi, stanovalcem priredil velikonočni obred. Pletena košarica, iz katere diši po kadilu, je ostala pri Blažu. Pater Silvo je rekel, da ne bo nič škodilo, če bodo dom blagoslavljali, in dišeča košarica je od tistega dne odganjala »zle duhove«. Virus se je kljub strogim ukrepom, veliki pazljivosti vseh zaposlenih in stanovalcev pretihotapil mednje. Proti njemu se bodo borili naprej, z vsemi priporočljivimi ukrepi.
Od petih zjutraj pa do pozne noči ste v pogonu, v službi za druge v vlogi vodilnega. Kako zdržite tak tempo?
V trenutnih razmerah, ko se epidemija in število okuženih kar ne umirjata, res ni biti prijetno na vodilnem položaju, vendar tako kot v vsakem poklicu pomaga, da ga opravljaš s srcem, da v delu najdeš svoje poslanstvo.
Vsak dan iščete rešitve, kako prinesti optimizem v dom starejših. Ne samo božja pomoč, pomaga marsikaj, celo domače živali, denimo kuža North, najdenček v Bosni.
Ja, to je lepa zgodba, za katero so zaslužni moji zaposleni, na katere sem izjemno ponosen. Naš animator Damir rešuje zapuščene pse in tako je nekega dne v center prinesel Northa. Fizioterapevtka ga je takoj vzljubila in tako smo dobili »novega zaposlenega«. Živali ti popestrijo življenje, z njimi se smejiš, pogovarjaš, pocrkljaš … Takšno izkušnjo imam že iz otroštva, saj smo imeli doma vedno kakšnega kužka in muco. Kužek North je postal del našega centra in sedaj, ko je njegova lastnica na porodniškem dopustu, ga kar pogrešamo, predvsem ga pogrešajo naši stanovalci. V tem času je prišel nekajkrat na obisk in svoj prihod takoj naznanil z lajanjem. Stanovalci so se ga zelo razveselili in zanj takoj pripravili priboljške. Drugače v center prihaja tudi psička Shadow s svojo lastnico Margaret, na varovanem oddelku imamo hrčka, imeli smo ptička in tudi kakšna muca pride od časa do časa na kosilo.
Kako ohranjate optimizem med osebjem?
Optimizma nam ne sme primanjkovati, sploh v teh časih ne. Pri tem ima velik pomen in vpliv odkrita komunikacija. Z zaposlenimi skušam deliti čim več informacij o dogajanju in stanju v centru. Odprti pogovori, spodbudne besede, iskrena pohvala za trud in dobro opravljeno delo.
Od več vaših sodelavcev sem slišala, da znate ustvariti tako vzdušje, da stopite skupaj, si pomagate, če je treba, vi razvažate hrano, nosite škatle na oddelke, priskočite tam, kjer je treba, in v teh mesecih je to najbrž odločilno. Da držite skupaj.
S tem želim pokazati, da smo le skupaj lahko močni in zmoremo.
Tudi smutije jim pripravljate, pečete palačinke ...
Z mojim ožjim timom v teh časih zaposlene vsake toliko vsaj malo »pocrkljamo«. Z majhnimi gestami motiviraš in vzpostavljaš pozitivno klimo. Žal nam v letošnjem letu ni uspelo organizirati vsakoletnega izleta za zaposlene in izvesti jesenskega piknika, se pa tolažimo, da bomo vse nadoknadili, ko bo vsega tega konec.
Več v reviji Zarja Jana, št. 51, 22. 12. 2020
