Čeprav sta letos prestopila v tekmovalni razred seniorji 3, nista videti prav nič seniorsko. Tudi nista običajna babi in dedi – poleg treh otrok imata že tri vnuke. Nikoli ne bi uganila, da sta stara Marko 50 let, Natja pa 56. Pa saj bi mi lahko bilo jasno – ples pač skrbi tako za mladosten videz kot iskrivo energijo, ki jo oddajata. Da sta posebneža, sta ugotovila tudi na grenek način. Sčasoma sta namreč nehala razlagati, kaj počneta, saj sta prevečkrat naletela na neprijazne komentarje in težave – tudi v službi. »Kadar sva kdaj prišla takole za veselje plesat na kakšen družabni ples, povsem običajno sva plesala, nič tekmovalnega, sva dobesedno čutila opravljanje – češ, kaj pa tale dva tukaj počneta, ko pa tekmujeta. Na začetku sva imela s tem velike težave, ampak sva si potem rekla: za dobrim konjem se praši. Ker pa sva zelo povezana, naju to ni moglo sesuti, ampak sva še bolj zagrizla v ples in se tako dala še bolj v zobe,« pripoveduje Marko. Včasih sta se še spraševala, ali sta res čudaka, a sta ugotovila, da ljudje pač na drugačnost tako reagirajo, zdaj jima je luštno in uživata.
Nikoli več tako, kot je bilo? Epidemija jima je seveda podrla cel kup plesnih načrtov, poleg tega se bojita, da plesna tekmovanja za seniorje nikoli več ne bodo taka, kot so bila. Na mednarodne tekme so se zgrinjali pari z vsega sveta, stari od 30 pa tja do 70 in več. Tekmovalno so najbolj zagrizeni Slovaki, ples pa najbolj zleze pod kožo Italijanom. »Občudujem jih! Sploh v standardnih plesih jih je za celo prvenstvo. Z avtodomi se pripeljejo dva dni pred tekmo, parkirajo pred dvorano, gredo na vse tekme, vsi se med sabo poznajo, vladajo prijateljski odnosi, sama pozitivna energija. Plešejo tudi tisti čez 70 let, v njihovi kategoriji (seniorji 4) jih pleše od 50 do 100. Ne moreš verjeti! Starost sploh ni ovira,« je navdušen Marko, Natja pa prikima, da jih je res lepo videti in da si želi, da bi nekaj takega vzniknilo tudi pri nas.
V teh časih se malce tolažita z obujanjem hobijev, za katere prej nista imela časa – Marko rad dela z lesom, nedavno je ustvaril stopnice in mizo, Natja pa je začela kvačkati. Nikakor ne smeta zanemariti fizične priprave, saj se že en teden brez treningov neverjetno pozna. In če ne moreta na trening v dvorano, kar se v običajnem tednu zgodi kar šestkrat, gresta vsaj na tek. Ta je bil njun šport pred zagledanostjo v ples. »Ko so postajali otroci vedno samostojnejši, sva se začela ukvarjati s tekom, od trikrat do štirikrat na teden sva odtekla od pet do deset kilometrov ter se udeleževala polmaratonov.« To je bil njun ustaljeni ritem, dokler se niso začela pritoževati njuna kolena. »V nasprotju s tekom je pri plesu v gibanju res celo telo. Saj te boli po treningih pa včasih kakšno mišico bolj obremeniš, a ni tako težkih naporov, da bi obremenjeval sklepe in vezi. Res je nekaj povsem drugega, tudi s koleni nimava več nobenih problemov,« pove Natja Orehek.
Več v Zarji Jani, št. 47, 24. 11. 2020
