Nič ni na primer omenjala, niti z besedo, čeprav nas je vse tiščalo, nekega ladijskega kapitana, ki v Bruselj nenehno pošilja pisma in, očitno pod stresom zaradi podvodnih čeri, mračno napoveduje odcepitev svoje ladje iz konvoja, pa kar noče razumeti, da se mu posadka punta, ker hoče ostati z drugimi ladjami. In so tako nekateri v tem njenem prijaznem nagovoru posadki prebrali subtilno sporočilo kapitanu, nekaj takega kot daj mir?
Saj ne, da dvainšestdesetletna kapitanka ladje Evropa – da se držimo prispodobe – ne zna biti ostra. Ali zelo direktna. To je ženska, ki je pokazala jeklo pod žametom, trnje pod cvetom že številnim bodičastim avtokratskim voditeljem držav. In najmanj enemu generalu.
To je konec koncev ženska, ki se ne boji niti bruseljskih miši.
Ljudje in miši. Prvega decembra bo obletnica, ki je ne bo obeležil noben ognjemet, nobena orjaška torta in tudi ljudsko rajanje v teh izolacijskih časih ni zelo verjetno – minilo bo natanko leto dni, odkar je Ursula von der Leyen prevzela krmilo Evropske skupnosti. Morala bi ga že prvega novembra, pa se je zapletlo in za mesec dni zavleklo.
Še preden je prišla, pa je pošteno povedala, da misli med tednom spati kar v svoji pisarni. No, v sosednji sobi – to je namreč prostorček na petindvajsetih kvadratih s tekočo vodo in kotičkom za spanje. Enako je počela že v Berlinu, kjer kombinacija pisarna/prenočišče pri politikih ni nič nenavadnega, v Bruslju pa so bolj vajeni, da si komisarji in evropski poslanci najamejo apartma ali sobo v hotelu. Predsednik Evropske komisije nima svoje uradne rezidence, Ursulin predhodnik, v lička ščipajoči Juncker, je prebival v hotelskem apartmaju. Ona pa davkoplačevalcem raje prihrani denar za hotel in osebno varovanje, saj je v obliki zvezde zgrajena evropska palača Berlaymont (poimenovana po ženskem samostanu Dames du Berlaymont, ki je nekoč stal na istem mestu) močno zastražena. Sebi je pa prihranila vožnjo sem in tja v zadušljivem bruseljskem prometu. Pa še družbo ima – na hodnikih Berlaymonta so namreč že večkrat zasačili miši. Čisto prave miške. Na Twitterju je posnetek britanskega dopisnika Jacka Parrocka, v katerem na zavitem hodniku intervjuva neko žensko, za njenim hrbtom pa se v divjem galopu izza ovinka pripodi miš. Sicer je res, da to ni bilo posneto v 13. nadstropju, kjer ima pisarno/spalnico von der Leynova, ampak miši, kot vemo, načelno niso vraževerne in najverjetneje nimajo zadržkov pred trinajstim nadstropjem.
Solistka. Ko pravi, da je »rojena v Bruslju kot Evropejka«, misli to dobesedno, res je bila – kot ena od sedmih otrok, natanko toliko, kot jih ima zdaj sama – rojena v Bruslju (leta 1958), tam je preživela svojih prvih trinajst let (in odraščala z dvema jezikoma, nemščino in francoščino), njen oče je bil namreč evropski uradnik. Doma so Ursulo Gertrud Albrecht iz samo njim znanega razloga klicali Rőschen, Rožica, ampak to je bil šele prvi – in najprijaznejši – od njenih številnih vzdevkov. Naslednje so ji vzdeli njeni kritiki in nasprotniki. Tole je jagodni izbor: Krippen-Ursel (Jaslična Urša) so jo poimenovali, ko se je kot ministrica za delo in socialo zavzemala za to, da v Nemčiji vsak otrok, starejši od 12 mesecev, dobi mesto v jaslih. In dosegla sprejetje zakona, ki zagotavlja 4,3 milijarde evrov za gradnjo vrtcev in jasli. Spodletelo pa ji je pri obveznih ženskih kvotah v upravnih odborih podjetij – Angelo Merkel, ki je temu sprva nasprotovala, je prepričala, parlamenta pa ne. Pa elternzeit, starševski dopust po skandinavskem vzoru, je uvedla, med drugim vsakemu očetu pripadata dva meseca plačanega starševskega dopusta. Temu so se, jasno, najbolj upirali moški – v sestrski stranki CSU so si dedci mrmrali v brado, da moški ne potrebujejo »pripravništva za menjavo plenic«. In neki katoliški škof, najresneje, katoliški škof – ironija se za vogalom zaman trudi zadrževati krohot – jo je obtožil, da »hoče ženske spremeniti v stroje za rojevanje«.
Potem je postala Zensurursula, Cenzorka Urša, ko je – s plemenitim namenom obvarovati mladino pred temnimi platmi spleta – zahtevala blokado vseh strani z otroško pornografijo. In je naredila tudi nekaj strašansko nenavadnega: ko se je izkazalo, da njena trditev, da je v Indiji otroška pornografija povsem zakonita, ne drži, se je opravičila. Opravičila! Politik, ki se opraviči?!
In še pozneje, takrat že kot vojaška ministrica, prva ženska na tem položaju v Nemčiji, so ji rekli Flinten-Uschi, kar bi lahko s ščepcem kreativnega slovenjenja podomačili v Uška puška. Pa Einzelgängerin, solistka, so ji tudi že večkrat rekli, ena njenih slabih plati je namreč ta, da rada solira, nad vsem hoče imeti nadzor, ne zna dobro voditi ekipe, ji očitajo. Ampak jih večinoma preglasijo tisti, ki preprosto menijo, da je wunderfrau, superženska.
Sedli na ježa. Kapitan iz uvoda jo je, vsaj doslej, poceni odnesel, z njim se ni še nikoli (javno) zlasala. In če se kdaj bo, velja staviti na njeno zmago – ostro trnje nemške vrtnice je krepko občutilo že več vodilnih svetovnih politikov. Brez ovinkov povedati svoje mnenje in stati za njim ji ne povzroča prav nobenih težav – tudi če s tem povzroči diplomatski škandal. Med prvimi, ki so sedli na ježa, je bil turški predsednik Erdogan: še ko je bila nemška obrambna ministrica in je on leta 2015 napadel Kurde, se Uška puška ni nič prerekala ... Namesto da bi prosila za podaljšanje nemške vojaške pomoči Turčiji, je preprosto pustila, da pogodba s Turčijo izdihne. In ko so istega leta Madžari nad prosilci za azil uporabili vodni top, je zelo javno in zelo glasno kritizirala Orbanovo vlado.
Ampak to so bile šele uvodne praske. Naslednje leto je na obisku v Savdski Arabiji gladko odklonila nošenje hidžaba. Ne bom pa konec, je zacepetala. »Na živce mi gre,« je pojasnila, »kadar ženske silijo nositi abajo.« Abaja, mimogrede, je dolga črna halja nad oblačili. Savdijci so bili šokirani.
Leta 2017 je pod strop vrglo konservativno poljsko vlado, ko je Uška puška nedolžno pripomnila, da je »treba podpreti zdravi demokratični upor mlajše generacije«, kar so si nekateri razlagali kot ščuvanje opozicije, naj vrže vlado. Poljskemu zunanjemu ministru se je potem zdelo, da je zaznal »pruske tone Ode radosti«, obrambni minister je pa nemškega vojaškega atašeja poklical na zagovor. Oh, in brexit, nikar ne začenjajmo z brexitom, o njem je med drugim rekla, da je »počen mehurček praznih obljub«. In to je bila še ena prijaznejših pripomb.
Oh, in tisti general? Tudi ta sodi v njeno obdobje obrambnega ministrovanja – na dan je prišlo, da se med vojaškim usposabljanjem brutalno znašajo nad rekruti, pa je leta 2017 gladko odpustila generala, odgovornega za urjenje vojakov.
Več v reviji Zarja Jana št. 47, 23.11.2020
