Pod morda neposrečeno skovanko industrija srečanj se skriva kar 350 podjetij, ki pri nas organizirajo različne dogodke: od svetovnega prvenstva v Planici do številnih sejmov, prizorišč po vsej Sloveniji (hoteli, gradovi, muzeji …), od teh dogodkov so odvisne številne druge dejavnosti, kot so gostinstvo (katering, restavracije), prevozniki, proizvajalci hrane in pijače … Na leto ustvarijo 271 milijonov prihodkov, kruh si na tem področju služi 15.000 zaposlenih, poleg tega je od te panoge odvisnih 20.000 kreativcev, največkrat gre za samostojne podjetnike in samozaposlene v kulturi. To so glasbeniki, moderatorji, odrski delavci, fotografi, prevajalci, tolmači …
Teh dogodkov in srečanj sedaj ni in podjetja ter zaposleni so v velikih škripcih. Tako se lahko po najbolj črnem scenariju med drugim zgodi, da bo v Celju za vedno ugasnila sejemska dejavnost.
Brez industrije srečanj bo nasrkal tudi slovenski turizem, saj je ta dejavnost ena od nosilnih produktov slovenskega turizma, prepoznana je po najvišji dodani vrednosti, udeleženci kongresov potrošijo trikrat več kot klasični turist, prispeva k razpršitvi turističnih tokov in dogajanju zunaj turistične sezone. Zaradi popolnega izpada dogodkov so v Ljubljani letos zabeležili 70-odstotni upad prenočitev, v Mariboru kar 75-odstotnega.
Če ne bo znanstvenih kongresov, se bodo ustavili dragocen tok prenašanja znanja, izmenjava izkušenj in mednarodna prepoznavnost. Od te industrije je odvisen vsak najmanjši in največji dogodek pri nas – tudi slovensko predsedovanje Evropski uniji prihodnje leto, kjer bo obvezna najvišja stopnja tehnične pripravljenosti in znanja. Da se lahko kaj takega izvede, je potrebno stalno vzdrževanje tehnične opreme in nenehno izobraževanje kadrov. Vse to v tem trenutku Slovenija še vedno ima. Če pa pomembnosti reševanja te dejavnosti slovenska vlada ne bo prepoznala, se zna zgoditi, da bodo naše predsedovanje EU, državne proslave, koncertno in kulturno dejavnost v prihodnje pripravljala tuja podjetja, davki pa se bodo stekali v blagajne drugih držav.
Slovenska industrija srečanj namreč v državni proračun prinese 42,5 milijona evrov (preko DDV) na leto. Zato bi bila finančna intervencija države hkrati naložba, saj bo dejavnost kompletno pomoč v državno blagajno povrnila že v letu in pol.
Ta nevidna industrija (tudi to je gospodarstvo!) je bila prizadeta najprej in bo tudi najverjetneje zadnja okrevala. V prejšnjih vladnih ukrepih je bila kljub pobudam, predlogom prezrta, v zadnjem paketu so bili delno uslišani, a so bili ukrepi tako nelogični – po eni strani dajejo, po drugi spet vzamejo –, da se predstavniki različnih sektorjev v tej industriji sprašujejo o njihovi smiselnosti. Kakšen je smisel ukrepov, če podjetje ne more pokriti osnovnih stroškov?
Gorazd Čad iz Toleranca marketing je povedal, da so se prijatelji spoznali v nesreči. V dobrih časih so živeli drug mimo drugega, aprila letos pa so se povezali v iniciativi in svoja stališča ter pobude naslavljajo na politične odločevalce. Brez pomoči bo ta industrija izginila, strokovnjaki se bodo razbežali, prigaran mednarodni ugled bo zakockan. Odpuščanje se je že začelo, pričakujejo val stečajev.
Bo država prepoznala pomen te dejavnosti za državo v vsem njenem obsegu? Bodo deležni usmerjene pomoči, ki jih bo obdržala pri življenju v naslednjih šestih mesecih tako kot subvencije kmeta po naravnih nesrečah? Od tega je odvisno, ali bo nevidna industrija iz te krize odšla kot poraženec ali zmagovalec.
Zarja Jana, št. 47, 24. 11. 202o
