Odkar je »priklenjen« na kisikovo bombo, nikamor ne more, razen v sanjah. O, tam pa gre kamorkoli, kjer je lepa narava, in nikoli po isti potki. O številnih poteh boste lahko brali v modri knjigi, ki je ne dolgo nazaj izšla pri založbi Beletrina. Dve leti je nastajala, da bomo občutili tisto potko, na katero mnogi ne stopimo, pa ni rečeno, da nas ne zanima, kaj se tam skriva. On je stopil čez. Bil za to nagrajen in kaznovan. Ni nujno, da življenje teče gladko, je pa lepo, če dobiš kdaj priložnost, da se srečaš s sabo. In to se lahko zgodi le, ko se ne pretvarjaš. Velikim igralcem življenja to sem in tja uspe. To veš, ker, ko jih gledaš, poslušaš ali o njih bereš, prejmeš takisto priložnost tudi sam. Odkriješ se na nov način.

Mnogi, tudi kolegi iz gledaliških vod, ga sploh ne imenujejo z imenom Radko Polič. Rac mu ustreza, a ne vedno. Včasih bolj, včasih pa manj. Raccar. Rac Car. Car preživetja. Zadnjih šest let pa sploh ni bil prikrajšan za boleča izkustva telesa. Kakšen scenarij je zanj pripravilo življenje! Na boga ne da kaj dosti, niti zdaj, ko se bliža osmim križem, se ne zanaša nanj. V življenje po življenju tudi ne. Je bil že tam na drugi strani, kjer ni nič. Le tema.

– V kaj pa verjamete, gospod Radko?

»V človeka že ne. Vedno rečem, da je kiks narave. To, kar se je začelo s covidom, je samo začetek, lahko pa, da je že tudi konec. Sto let se pojavlja virus v vseh možnih oblikah in nič se ne naučimo. Covida ne razumejo.«

– Kaj pa vas lepega v teh časih gor drži?

»Dobra literatura. Dober film. Razmišljanje … ko odtavam od vseh teh političnih svinjarij, ki se dogajajo.

– Kam pa odtavate?

»Na morje, predvsem na morje. V sanjah poslušam kaj lepega in potem sanje res zaplavajo ...« (tišina)

Prišla sem ga obiskat na dom. Petintridesetkrat vsaj se je selil. Zdaj živi v petem nadstropju čisto blizu televizije z nezavidljivim pogledom na viličarje, saj mu bo pred kuhinjskim oknom zrasel hotel. Tudi nobenega miru ni zadnje čase, ko gradijo. Če že odpre okno, ga hitro tudi zapre. Pogreša zvoke čričkov. Tistih z otoka Unije. Pa zvoke vetra. Tramontane, burje, juga, mistrala, to so simfonije, ki jim rad prisluhne. Ki bi jim rad še kdaj, pa zdaj zaradi težke kisikove bombe, ki stoji v predsobi, ne more nikamor. Na hrvaško morje objet svoj bor, pa sploh ne. Drevesa ga pomirjajo. V njihovo govorico in povezavo pa verjame. Zato jih objame in si dovoli, da se preda občutkom zlitja z nemimi pričevalci. Prišla bi že prej, pa je rekel, naj najprej preberem knjigo RAC. Ko sem jo, nisem imela več vprašanj. Vse je povedal na skoraj petstotih straneh že Petri Pogorevc. Po kaj sem potem sploh prišla v peto nadstropje na Pražakovo, in to v času, ko so taki obiski strogo prepovedani?

Katastrofa: zadnja postavka je pisatelj

427 strani. Dve leti intenzivnega pisanja. Soustvarjanja z dramaturginjo Petro. Eno celo življenje vrhunskega predanega igralca. V črticah zapisano življenje, ki je izzivalo in izzvalo. Katastrofa se mu zdi, kako malo je dandanašnji vreden pisatelj. Za kuhinjsko mizo ob dnevnem časopisju piše predloge k pogodbi, ki jo je napol priseben sklenil, ko je bil v bolnišnici. »Za posrat pogodba … pa bi radi, da v kulturi kaj naredimo, a si sami med sabo jemljemo.« Težko verjame, da je delo avtorjev, ne samo njega, tako malo ovrednoteno. Dve leti sta torej s Petro dopolnjujoče soustvarjala njegovo avtobiografijo, seveda ne zato, da bi kateri ne vem koliko zaslužil, ampak tudi ne, da bi se nekdo drug na njun račun okoristil. »Če bi prej vedel, se tega ne bi šel. To je pa višek. Dobim štiri odstotke neto od knjige, komu gre pa 96 neto?« Že naslednji dan mu založnik pojasni, da vsaj polovico od zaslužka poberejo knjigarne, in med drugim pove, da so bili v njegovem primeru še precej radodarni, da drugim pisateljem ne zmorejo dati niti toliko. Da je založništvo v stiski. Da ne gre za to, da bi se okoriščali s pisatelji. Racu se zdi to katastrofa. »Tisti, ki napiše knjigo v Sloveniji, si lahko da šus v glavo. Namesto da bi 50 odstotkov dobil pisatelj, dobi knjigarna. Tega ne zastopim. To je ta neoliberalizem. Tiskarna. Država in knjigarna. Tri postavke, ki poberejo vse. Poznam pisatelje, pa si mi niso niti upali kaj dosti povedati, kako to je. Vedel sem, da je nenavadno, kako malo je vreden pisatelj, ampak ne, da je tako grozljivo. Katastrofa.«

Več v reviji Zarja Jana št. 44, 3.11.2020