Štiridesetletna Petra, doktorica biomedicinskih znanosti, profesionalna fotografinja, turistična vodnica, raziskovalka, popotnica in ljubiteljica narave, je posebna ženska. Na prvi pogled nežna in mila. A ko nekaj časa govoriš z njo, pride na plano njena strast do življenja, narave, divjih zveri in fotografiranja. Petra je tudi pogumna ženska. Mlada raziskovalka, ki je delala na Kemijskem inštitutu in se po študiju zaposlila v podjetju za laboratorijsko in procesno opremo Bia, se je pred slabimi šestimi leti odločila, da pusti službo ter začne delati kot fotografinja in turistična vodnica, ki ljudem odkriva čare divje kočevske narave. Skoraj deset let sodeluje tudi z Matevžem Lenarčičem, prvim človekom, ki je obkrožil svet v ultralahkem letalu, leta 2012 je med poletom okoli sveta opravil tudi pionirske meritve t. i. črnega ogljika v ozračju. Petra je bila takrat zraven, kot tudi leta 2013, ko je Lenarčič zbiral meritve na severnem polu, leta 2016 ponovil merjenje črnega ogljika okoli sveta, leta 2017 opravil meritve V Sredozemlju, 2018 v Aziji ter lani v Španiji in na Cipru. »Urejala sem forum in spletne strani ter prevajala in pisala novice, ki jih je posredoval Matevž s poti.« V zadnjih letih je zelo aktivna tudi na področju izobraževanja in usposabljanja vodnikov tako doma kot v tujini. V okviru projekta WWF (zaščitena območja za naravo in ljudi, op. a.) je izobraževala vodnike v narodnem parku Tara v Srbiji in narodnem parku Biogradska gora v Črni gori. Lani pa je sodelovala pri izobraževanju vodnikov na Kamčatki. »Tam je medvedji turizem zelo v porastu in potrebuje dobre smernice, kako ga peljati odgovorno. Bila je čudovita izkušnja, 40 dni opazovati in spremljati medvede. Nekoliko manj prijazno je bilo opazovati gnečo ljudi, ki nimajo vedno najbolj odgovornega odnosa do teh živali.«
Do medvedov gojite poseben odnos. Pred desetimi leti ste v narodnem parku v Kanadi imeli še posebej nenavadno srečanje s črnim medvedom. Kaj se je zgodilo?
Pripravljalo se je na dež, fotografirala sem ob robu ceste, ko sem opazila medveda, ki se je sprehajal ob njej. Po tihem sem ga ogovorila in skušala opozoriti, da naj bo previden, da ga ne bo povozil avto. Očitno sem mu vzbudila radovednost, saj se mi je začel počasi približevati. Približno dva metra od mene se je nenadoma ustavil, legel na tla in me gledal. Kar nekaj časa sva se samo gledala. Bila sem umirjena, v meni ni bilo strahu niti vzhičenja. Bila je kot neke vrste meditacija. Bi pa poudarila, da tega seveda ne gre ponavljati, saj so medvedi med seboj lahko različni in imajo tudi različne izkušnje z ljudmi.
Ste še kdaj doživeli kaj podobnega?
Prijetne izkušnje sem imela tudi s svizci v Kanadi, pa z losi na Aljaski in medvedi na Kamčatki. Mož Stane pravi, da sem pri srečanjih z živalmi še posebej mirna in najbrž to živali zaznajo ter nastane posebno »zaupanje« med nami. Jih imam pa tudi zelo rada.
Vaše navdušenje nad narodnimi parki se je menda začelo, ko ste se kot srednješolka udeležili kemijske olimpijade na Tajskem. Kaj se je takrat premaknilo v vas?
Po končani olimpijadi sem želela svojo pot tam nekoliko podaljšati. Ker do takrat nisem potovala, je bila ta odločitev za moje starše velik šok in predvsem skrb, da bo z mano vse v redu. Na srečo sem imela veliko podpore svojih profesorjev z II. Gimnazije v Mariboru. Profesorica nemščine in profesor geografije sta prepričala moje doma, da je v redu, če ostanem na Tajskem še 14 dni in tako spoznavam meni dotlej neznano deželo. Takrat sem spoznala, da je svet prijazen in da so ljudje čudoviti. Tajce sem dojela kot srečne in srčne ljudi, sprejeli so me, me spustili v svoje domove in mi pokazali, kako živijo. Po Tajski sem začela sanjati, da bi si ogledala katerega od narodnih parkov v Ameriki. Tamkajšnja narava in živali so me od nekdaj privlačili, občudovala sem jih v številnih dokumentarcih in želela sem jih spoznati ter začutiti v živo.
Sanje se vam niso takoj uresničile.
Po srednji šoli sem začela s študijem biokemije na fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo v Ljubljani. Vleklo me je tudi v medicino, vendar se mi je študij biokemije zdel nekakšno logično nadaljevanje mojih kemijskih zgodb, sploh po kemijski olimpijadi in številnih tekmovanjih iz znanja kemije v gimnaziji. Med študijem pa sem tudi v prostem času rada raziskovala in tako poglabljala praktično znanje. Zelo lepe vezi so se spletle tako na fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo kot na Inštitutu Jožef Stefan in Kemijskem inštitutu, za vsa svoja raziskovalna dela v študijskem obdobju sem tedaj prejela tudi Prešernove nagrade in vesela sem, da imamo še vedno krasne stike.
Več v reviji Zarja Jana št. 43, 27.10.2020
