Preteklosti se spominjate kot svoje največje učiteljice. Zakaj?
Kot otrok sem mislil, da je vse lepo, življenje sta samo kruh in potica, obstajajo le lepe stvari. Za slabe, sem si mislil, se bom pa obrnil na mamo. A mama je pred nekaj leti umrla in zdaj sem ostal sam s svojo življenjsko šolo, ki je bila zame težka kot fakulteta. Moje otroštvo je bilo kar preizkušnja in moram že biti precej močna oseba, da sem lahko vse prestal in ostal pozitiven. Vedno sem vedel, da se nekateri v težavah zatekajo v droge in alkohol, ne nazadnje sem z alkoholom imel izkušnjo doma, v družini. Moj oče je pil. Zato sem si rekel, da v življenju nikoli ne bom pil in užival drog. Teh res nisem nikoli, prav tako nisem nikoli kadil, popijem pa kakšno kapljico v dobri družbi, da se človek malo sprosti.
Sprostitev še kako prija v teh časih, kaj?
Mislim, da se še zavedamo ne, kaj je prinesla abstinenca odnosov med ljudmi. To še prihaja. Gotovo bodo travme, bojim se. Ne gre samo za to, da smo v izolaciji in se ne smemo družiti. Upam, da bomo čim bolje prišli skozi vse to. Zdržim veliko, toleriram veliko in ne poslušam medijev, ker me ne zanima preveč, pa kljub temu čutim, da sem že malo zagrenjen, negativen. Malo manj vidim svet okoli sebe, ker so nas tako »naštimali« – da moramo gledati samo nase, da bomo čim bolj zdravi, ne bomo preveč odpirali oči, rok in čustev.
Kako pa skrbite za zdravje?
Aktiven sem, pozitivno skušam gledati na življenje in se čim manj ukvarjati s tem, kar nam servirajo mediji. Vem, da je situacija težka, zelo nepredvidljiva, ne poznamo vsega, ampak jaz imam svoje življenje. Nad mano bedi moja partnerka Tamara. Vsakič, ko grem na nastop, pravi: »Vili, drži se nazaj, ne druži se preveč z ljudmi.« Ampak povejte mi, kako ne boš objel človeka, ki praznuje rojstni dan? Moraš ga objeti, tako smo se navadili. Če delam narobe, se opravičujem, nočem nikogar učiti krive vere, a pripadam generaciji, ki je navajena, da smo se ob srečanjih objeli, si stisnili roko in kaj dobrega zaželeli. Zdaj nas pa učijo, da tega ne sme biti več. Potem bom pa na žalost res umrl od korone ali kaj, ne vem.
Kako trenutno stanje vpliva na vašo glasbeno kariero?
Še vedno delam, nastopam, a daleč od tistega, kar bi potreboval. Hvaležen sem za vse, toda situacija je skrb vzbujajoča. Vem, da bodo rekli, kaj pa sedaj Resnik jamra, gotovo si je kaj prihranil. Seveda, ampak to traja že sedem, osem mesecev. Lahko je tistim v javnih službah, ki imajo reden dohodek. Ko človek živi malo drugače in pride taka situacija, kar naenkrat ni vse samo lepo. In če kot javna oseba v Sloveniji kaj rečeš, te pohodijo. Zanima me, koliko imajo tisti v javnih službah prihranjenega? Kolikor vem, v Sloveniji več kot tri četrt ljudi živi iz dneva v dan, iz meseca v mesec. Neki majhen delež pa je bogatih, ki imajo veliko, njih to ne skrbi. Naj vsak pri sebi pomisli, kako bi mu bilo, če en mesec ne bi dobil plače. Eno je govoriti, kadar te življenje postavi pred preizkušnjo, je pa zelo drugače. In zelo težko. Ne obsojam nikogar, tudi glasbeniki smo vredni svojega denarja. Ne vem, morda se pa vrnem v stari poklic, na kakšno urgenco.
Preteklosti se spominjate kot svoje največje učiteljice. Zakaj?
Kot otrok sem mislil, da je vse lepo, življenje sta samo kruh in potica, obstajajo le lepe stvari. Za slabe, sem si mislil, se bom pa obrnil na mamo. A mama je pred nekaj leti umrla in zdaj sem ostal sam s svojo življenjsko šolo, ki je bila zame težka kot fakulteta. Moje otroštvo je bilo kar preizkušnja in moram že biti precej močna oseba, da sem lahko vse prestal in ostal pozitiven. Vedno sem vedel, da se nekateri v težavah zatekajo v droge in alkohol, ne nazadnje sem z alkoholom imel izkušnjo doma, v družini. Moj oče je pil. Zato sem si rekel, da v življenju nikoli ne bom pil in užival drog. Teh res nisem nikoli, prav tako nisem nikoli kadil, popijem pa kakšno kapljico v dobri družbi, da se človek malo sprosti.
Več v reviji Zarja Jana, 29.9.2020
