V Pedrovo prispem po vijugasti cesti v hrib in naprej po ozki asfaltirani cestici, kjer mi naproti pripelje avto z nizozemsko registrsko tablico, zaradi katerega moram že zjutraj preizkušati svoje sposobnosti vožnje vzvratno. Ob vznožju vasi je makadamsko parkirišče in znak za slepo ulico. Od Pedrovega naprej ne morete več nikamor. Kar pa ne pomeni, da ste ujeti – ne, vasica ponuja krasne razglede: na celo Vipavsko dolino, rob Trnovskega gozda, na Julijce, Dolomite, na Sveto goro in Novo Gorico. Če zagrizete v hrib in se povzpnete do vrha kraške planote, pa po 20 minutah uzrete tudi morje – Tržaški zaliv. Če sedete v avto, se lahko prav tako po 20 minutah vržete v morje s plaže v Sesljanu.
Prva hiša na desni je domačija Čilčevih, dobrih 140 let stara gospa, ki pred osmimi leti pri Tomu in Borutu ni izpolnila vseh vnaprej zastavljenih kriterijev, vendar sta jo začutila. »To je to!« sta si rekla in ostala.
Najprej je bila njiva. Tako kot že od mladih nog čutita živali. Borut, ki je živel v Idriji, je rad hodil na kmetijo k družinskim prijateljem in tam tudi preživljal počitnice. »Živali in narava so me od nekdaj privlačili, zato je bil študij biologije nekako samoumeven.«
Tom je rojen na Vipavskem, pozneje je živel na Krasu, in v drugem razredu so mu zato, ker je bil priden v šoli, kupili kozico. Bila je njegov ljubljenček, zjutraj pred šolo jo je peljal na pašnik, zvečer ob mraku pa jo je varno vodil v hlev – ker bi drugače sama samcata v temi noči jokala.
Tudi po diplomi je v dar dobil dve ovci. Ti sta prišli Borutu in Tomu na skupni njivi prav – namesto kosilnice. Hitro sta ugotovila, da sta dve premalo, in sta nabavila še dve. Bile so dobra družba kokošim, vsem skupaj pa sta se naposled pridružili še dve kozi. Njihova skrbnika sta imela službo in včasih se jima je ob obetu nevihte še posebej mudilo domov – spraviti živali na varno.
Preprogo za osla, prosim. Ker so njuni sosedi imeli osle, sta jih v svoj živalski raj povabila še sama. »Lepe živali so, in najin osel se je hotel igrati z nama, vendar dvestokilogramska žival ni ravno varna za igro,« pripoveduje Borut. Sta pa kljub igrivemu oslu skupaj z njegovimi morda ne toliko za igro navdušenimi sorodniki začela organizirati treking. Eno tako luštno turistično izkušnjo, ko se na sprehod podaš skupaj z osli, ki ti nosijo nahrbtnik. Sliši se zanimivo in za otroke je pohod z osli bolj spodbuden kot brez živali, vendar ni tako enostaven. »Je predvsem preizkušnja za živce, saj je treba osle kar precej spodbujati, da kam pridejo. Tudi pri njih je vse odvisno od značaja – niso vsi osli osli. Imela sva oslico, ki je nisi mogel premakniti, če se je odločila vkopati na mestu. Prav tako jih zmoti vsaka sprememba podlage,« razlaga Borut. Tako so se ob odprtju novega pašnika, ko so morali osli s pašnika z nizko travo na tistega z visoko, ustavili in gledali. Da se odločijo stopiti naprej, na drugo podlago, lahko traja in traja. Potem ne stopijo, ampak skočijo – tako rekoč v nov svet.
»Dva pašnika smo imeli preko glavne ceste in osle smo komaj pregovorili, da so stopili na asfalt, potem pa je bila težava še bela sredinska črta – niso hoteli čez, zato smo hodili gor in dol ob beli črti, dokler se niso odločili, da stopijo čez. Potem so prišli do roba asfalta, kjer je spet trajalo do končne odločitve, da stopi osel na travo. Naposled so nam sosedje Sušniki povedali, da pomaga trik s preprogo. Osle torej pretentaš tako, da pred njimi položiš preprogo oziroma cunjo, saj tako ne vidijo črt in gredo čez cesto,« pove Tom nejeverni novinarki odprtih ust.
Ogrožene avtohtone pasme. Po dveh letih se je njuno živalsko kraljestvo razširilo na 40 ovc, deset koz in sedem osličkov, zato sta se odločila poiskati kmetijo in našla Pedrovo.
Več v reviji Zarja Jana št. 33, 18. 8. 2020
