Magistrica ekonomskih znanosti je deset let delala v gospodarstvu, leto in pol na univerzi, nekaj let vodila gostinski lokal v Kopru, zadnjih šest let pa bila gospodarica na ekološki turistični kmetiji Moj raj, na kmetiji Gačnik v hribovski vasici Gorenja Trebuša. Poleg kmetovanja se je ukvarjala z rejo živali, bila največja rejka oslov v Sloveniji, kuhala za svoje goste, zraven pa še našla čas, da je na noge postavila slaščičarno Emilija v Idriji. V zelo kratkem času ji je uspelo, da je njen raj to postal tudi za turiste. Skoraj vsi njeni gostje so bili tujci. Zanje, pove Vale, je bilo živeti sredi neokrnjene narave nekaj nepojmljivega. Glas o življenju na kmetiji se je najbolj širil od ust do ust. Do 400 nočitev so zabeležili v samo treh mesecih, kolikor je trajala sezona.
Kljub temu da ste imeli na kmetiji veliko dela, ukvarjali ste se s turizmom, redili kar nekaj živali, pridelovali zelenjavo, ste pred dvema letoma oživili še eno od slaščičarn v Idriji.
Pozimi mi je bilo dolgčas. (smeh) Ker sem imela premalo dela, se mi je nekega dne, ko sem se peljala mimo zaprte družinske slaščičarne, utrnila ideja, da jo spet spravim v življenje. Čeprav so mi vsi govorili, da se mi ne bo izšlo, v Idriji sta takrat bili namreč že dve slaščičarni, sem dokazala, da se s pravim konceptom da narediti marsikaj.
Čez dva meseca je bila to najbolj obiskana slaščičarna v mestu.
Vsa zahvala gre Idrijčanom, ker so me tako lepo sprejeli, pa tudi moje ideje. Ponudila sem jim namreč nekaj novega: presne, veganske in LCHF slaščice, zraven pa še dobro zgodbo o Idrijčanki Emiliji Ceciliji Evi Kraus, po mami Slovenki, po očetu Nemki, ki je bila po legendi Napoleonova ljubica.
Poleg s slaščicami ste Idrijčane ob sobotah razveseljevali s sveže pečenim kruhom.
Ko sem videla, koliko ljudem pomeni domač kruh, sem se odločila, da preskočim spanje s petka na soboto. Neprespana noč je bila več kot poplačana, ko sem gledala zadovoljne ljudi.
Tudi torte ste pekli sami. Od kod vam toliko energije?
Rada delam, enako rada pa tudi razveseljujem ljudi.
Zakaj ste vse skupaj pustili, tako kmetijo kot slaščičarno, od prvega avgusta lani ste namreč direktorica Zavoda za turizem Idrija?
Obupala sem nad našo birokracijo. V načrtu sem namreč imela, da bi ob kmetiji Naš raj, ki sem jo za deset let vzela v najem, obnovila star mlin in žago ter bi po izteku pogodbe svojo dejavnost preselila tja. Ko sem že začela obnovo objektov, se je izkazalo, da objekta, ki sta od kmetije oddaljena le nekaj sto metrov, stojita na področju naravnega spomenika Gačnik. Tu pa je z občinskim odlokom prepovedano izvajanje turistične dejavnosti. Po nekaj letih neuspešnega dogovarjanja z birokrati sem zdaj končno obupala.
S turizmom se boste očitno zdaj ukvarjali drugače.
Že pred dvema letoma me je tedanji župan spraševal, ali bi me ta funkcija zanimala, saj sem imela kar nekaj idej o razvoju turizma v Idriji. Potem se je zgodilo toliko drugih stvari. Poleg slaščičarne sem z nekaj mladimi entuziasti ustanovila Hudournik – društvo za razvoj in promocijo podeželja. V društvo smo povabili kmete in gostince iz občine Idrija ter začeli s promocijo tradicionalnih jedi in podeželja.
Zakaj ravno Idrija, vi bi bili lahko uspešni kjerkoli?
Nisem človek za velika mesta. Idrija pa me spominja na rodno Koroško. Všeč mi je, da se vsi poznamo med seboj, hitro lahko kaj dorečemo, kaj uredimo. V Idriji zares uživam. Vse imamo, kar imajo veliki.
Ko je lani direktorici Zavoda za turizem potekel mandat, so vas spomnili, da se prijavite.
Res je. Naredila sem poslovni načrt in očitno jih je prepričal. Tako, da sem danes tu. Idej imam pa čisto preveč (smeh). Na prvem mestu je še vedno kulinarika. Veste, neznansko rada jem. 24 ur na dan razmišljam samo o hrani. (smeh).
