Kaj vas je v življenju bolj utrudilo, 60 let življenja ali 30 let Radia Ga Ga?
60 let je malo čudna situacija, če jo gledaš nazaj in se spominjaš. Tisto, kar je bilo pred 30 leti, se mi zdi, ko da je bilo včeraj. Po 50. letu se mi zdi, da sem vsako leto preživel samo en dan. Moje telo se sicer stara z vsemi evolucijskimi parametri, misel pa ne. Sebe ne lovim, v zaostanku sem. Moja misel gre pred mano. To neskladje je včasih komično, včasih pa tragično. Grozljivo, včasih pa smešno. (smeh) Kar se pa tiče Radia Ga Ga, je ravno minila ogrevalna doba. Zdaj, ko imam 60 let, sem razmišljal, kaj bom delal naslednjih 60 let – oddaja bo šele dobro zaživela. Tako, kot smo zastavili zdaj, mladostna energija ekipe in moje mentorstvo, bo trajalo še 60 let. Skakal bom ven iz groba, vsaj ob petkih bom prišel. Predvidevam, da čez dvajset let koronavirus še ne bo crknil in bom šel z respiratorja direktno v studio in nazaj na respirator. V grobu ne bom miroval, če me ne bodo ravno raztreščili.
Potem se vas še ne bomo otresli in tudi koronavirus vas ne bo uničil.
Mislim, da nisva simpatična drug drugemu, on se izogiba mene, jaz pa njega. Stvarem, ki nam strežejo po življenju, je treba povedati takole: »Pusti me pri miru, ker te ne maram.« In potem moraš narediti vse, da te tudi on ne mara.
Kako pa?
Telepatsko mu sporočiš: »Pojdi stran!« Tako mi dostikrat pripovedujejo tudi moji poslušalci: »Sašo, jaz vaše oddaje na maram, še nikoli je nisem poslušal.« Potem mi pa razložijo za vsako oddajo posebej, kje smo bili nesramni. Zato je v življenju pomembno, da to, kar nisi, vsem poveš, da si. To, kar si, pa vsem poveš, da nisi.
Tega sicer ne razumem najbolje ...
To je diplomacija. Je razlika med tistim, kar si, in med tistim, kar nisi, in če znaš to unovčiti, je to diplomacija. Da lahko živiš v neki drugi osebnosti. Jaz pri svojih 60 pa sem dejansko to, kar sem. Nimam kaj skrivati, takšen, kot sem, sem. Ni ga več človeka, ki bi me prepričal, da se moram prilagajati, uporabljati neke diplomatske poteze, da bi zakril svoj intelektualni ali fizični manko. Tako pač je.
Ko sva ravno pri diplomaciji … Vi ste iz Grosuplja in tam sta bila nekoč vaša soseda Janez Janša in Aleksander Čeferin.
Grosuplje so res nenavaden kraj, vsi se poznamo med sabo. Janša sicer ni bil moj sosed, je bil pa eno leto pred mano na Osnovni šoli Grosuplje. Malo kasneje je bil on član Zveze socialistične mladine, jaz pa sem bil najstnik, poln hormonov. Zanimale so me punce, kitara in pijača. Drugače pa sem se učil, razmišljal, filozofiral, ustvarjal, počel vse to, kar v veliki meri počnem tudi danes. Samo hormoni me ne dajejo več. Ampak takrat sem pa vsak večer hodil v Mladinski klub Grosuplje, to so bila šestdeseta in sedemdeseta leta. Spoznavali smo rock'n'roll, rockabilly, punk, heavy metal, protestne pesmi, poezijo, flamenko, anarhizem, rock, to so bili res super časi. Na koncu so se vse te marginalne skupine iz mladinskega kluba, vsi metalci, pankerji, trubadurji, srečale v diskoteki – čeprav smo sovražili plehkost diskotek. Tja smo šli zaradi punc, kriv je bil eros. Eno nadstropje nad nami, nad tem mladinskim klubom in diskom, pa so bili ZSMS in razne politične organizacije, ki so se ukvarjale z eno samo stvarjo, z eno samo temo – z idejnopolitičnim delom. Tako, da Janez verjetno razmišlja, kaj vse sem zamudil, ker se nisem ukvarjal z idejnopolitičnim delom, jaz si pa mislim, kaj vse je zamudil on. Rokenrol, heavy metal, punk, trubadurje, Leonarda Cohena, Simona in Garfunkla …
Kaj pa Čeferin?
Tega ne ve nihče, ampak jaz sem bil njegov prvi trener!
Česa?
Preko TVD Partizana sem v OŠ Grosuplje v popoldanskih aktivnostih učil telovadbo. Njegov oče, Peter, pa je bil moj trener karateja. Aleksander je imel izjemne fizične sposobnosti, če bi delal športno kariero, bi lahko bil profesionalni igralec. Šele zdaj vidim, kdo vse izhaja iz Grosuplja! (smeh)
Več v reviji Zarja Jana, 14.4.2020
