Vloge Majde Glavan v nadaljevanki V imenu ljudstva, sodnice, žene, matere v precepu med možem in hčerjo, ste bili verjetno veseli.
Res je, ker je bila drugačna, kot mi jih ponujajo sicer. Tudi ekipa je bila odlična. Priganjala nas je samo časovna stiska, zelo smo bili omejeni. Smo imeli pa ves avgust igralske vaje, zato smo bili stoodstotno pripravljeni, s tem smo prihranili ogromno časa. A ves ta čas, ko smo vadili, je šel na račun naših dopustov, našega časa in pravzaprav – zakaj ne bi o tem govorili – tudi našega denarja. Te stvari niso bile plačane, a ker smo si vsi želeli to delati, smo to naredili z velikim veseljem.
V čem je bila ta vloga drugačna, kot vam jih ponujajo sicer?
No, ne mečejo se ravno za mano (smeh), glede na obraz imam bolj prijazne vloge, zato sem v vlogi Majde zelo uživala, ker sem lahko pokazala še »svojo drugo stran«. Prizori so igralsko zanimivi, lik ni isti od začetka do konca, razvija se in spreminja.
Produkcijsko skupino Mangart, ki je zakrivila že Žlahtno štorijo, dobro poznate, ste tudi zato sprejeli izziv?
Seveda. Sodelovanje je bilo krasno že pri Štoriji, sploh režiser Vojko Anzeljc je izjemno senzibilen, občutljiv človek, sprejme tudi igralske sugestije, z njim je lepo delati. Skupaj smo spreminjali dialoge, Vojko je vedno pripravljen prisluhniti.
Se lahko gledate na TV-zaslonu? Nekateri se ne morejo.
Tudi jaz se težko gledam, a pri tej nadaljevanki mi kar gre. (smeh) Pri prvem delu sem imela takšno tremo, da nisem čisto dobro vedela, kaj gledam, in sem morala prevrteti nazaj, ker med snemanjem ni bilo časa, da bi si kaj sproti pogledala. Nisem vedela, kaj sem sploh ustvarila. Zdaj pa bom čisto neskromno rekla, da sem zadovoljna s tem, kar sem naredila, in jo lažje gledam.
Vaš sin Žan (Perko, op. a.) je prav tako igralec, kaj pravi on?
Žan živi po svoje, ne vem, ali sploh gleda nadaljevanko. (smeh) On je svobodnjak, naredil je svojo predstavo, otroško pravljico, z njo potuje po Sloveniji. Kot mama in igralka sem zelo navdušena nad njo.
Koliko ste krivi, da je postal igralec?
Ne vem, spodbujala ga zagotovo nisem, prej nasprotno. Kriva pa sem verjetno zato, ko me je vse življenje gledal, ko sem zadovoljna hodila domov. In seveda sem ga vozila na različne predstave, ne samo na svoje, od otroških do odraslih. Očitno je tu vzklilo seme. (smeh)
Kako lepo ste to rekli, da ste hodili zadovoljni domov. Je še vedno tako? Vas teater izpolnjuje?
Ja, še vedno. Vztrajam v Prešernovem gledališču, kjer sem zelo zadovoljna, nas je malo, moramo veliko delati, a meni to prija. Imamo izjemne igralske priložnosti, naša umetniška vodja Marinka Poštrak poskrbi, da jih imamo prav vsi. To pripomore k dobremu vzdušju. Njen program je pisan na mojo dušo, vlog sem res zelo vesela. Na primer vloga gospe Alving v Strahovih, zelo sem se ujela z režiserjem Vukom Torbico, predstava je zelo dobra, jo toplo priporočam.
Vzdušje v ansamblu je torej lepo.
Absolutno. Sodelovati moramo tudi na čustveni ravni, če si z nekom sprt, ne moreš igrati. Imamo privilegij, da se imamo zelo radi. In tudi z vodstvom se imamo prijetno za isto mizo.
Kaj pa igralski bioritem, kako se spopadate z njim?
Zadnja leta se mi pa res pozna. In če delaš še kakšen projekt izven gledališča, je to res zelo fizično naporno. Otrok je na srečo odrasel in si lahko privoščim počitek, kadar ne delam. Prej, ko je bil še majhen, pa sem imela toliko energije, da počitka nisem potrebovala. Torej mati narava malo poskrbi za nas. Ne morem pa na primer upoštevati »zdravih« napotkov, da ne smemo jesti po šesti uri zvečer. Jaz tik pred večerno predstavo ne smem jesti in seveda jem po tem, ko pridem domov, okrog polnoči. Ta ritem sem pač z leti posvojila, pa tudi sicer zjutraj rada spim, ponoči pa sem z lahkoto pokonci.
Pravite, da jeste ob polnoči, kot igralka pa morate skrbeti tudi za videz, telo, fizično kondicijo. Kako gre to skupaj?
O, seveda, to so pa hude bitke! (smeh) Kadarkoli me kdo vpraša, kaj počnem, rečem, da hujšam. Hodim na telovadbo dvakrat na teden, pa na jogo, a ne redno. Sem »kampanjec«, dva meseca uspem biti pridna, potem pa ne več. Zdržim od začetka študija do premiere, potem pa spet odneham. Dolgoročno sem lenoba. Kadar si utrujen, moraš počivati. A ko prideš čez 50 let, moraš res skrbeti za telo. Da lahko zdržiš ta ritem. Ker nas nič ne »šparajo«. Današnji čas zahteva, da si videti star 25 let in da delaš, kot bi bil star 25 let. Nihče te ne vpraša, ali zmoreš.
Več v reviji Zarja Jana, 31.3.2020
