Poskusiva razčistiti tole: meje starosti se premikajo, uradno si verjetno star pri petinšestdesetih, ko se upokojiš. Vi ste pa že večkrat povedali, da se je to zamaknilo.
Poznamo več konceptov starosti. Kronološka starost je določena s številom let, biološka pa z vrsto genetskih in okoljskih dejavnikov (prehrana, spanje, fizična aktivnost). Biološko je lahko človek videti dosti mlajši ali pa starejši od svoje kronološke starosti. Na začetku 20. stoletja je bila povprečna življenjska doba reci in piši 44 let, resda tudi na račun velike smrtnosti otrok, porodnic, vojakov na fronti. A tudi če so statistiki to upoštevali, povprečen Evropejec ni dočakal svojega 50. leta. Ko pa se v 20. stoletju začne človekova življenjska doba hitro podaljševati (danes je skoraj podvojena), začne število starejših nad 65 let hitro naraščati in naenkrat smo soočeni z »novimi« boleznimi, značilnimi za starost – tako je dr. Alzheimer demenco prvič opisal 1906 kot izjemno redko bolezen, danes pa že govorimo o pravi epidemiji. S staranjem pa se kaže še en, bolj družbeni fenomen – diskriminacija starejših, starizem.
Izraz starizem so skovali leta 1969, ampak zares se je o tem začelo govoriti morda šele pred slabim desetletjem ali še manj.
Pri nas. V tujini pa so o tej obliki diskriminacije veliko govorili že ob prelomu tisočletja, ko so bile objavljene nekatere temeljne študije s področja sociologije in organizacije zdravstva, pa geriatrije – medicinske stroke, ki obravnava starejše. Zdravniki, sociologi in bolniki so opažali, da do starostnikov pogosto razvijemo poseben odnos, ki lahko vsebuje elemente izključenosti, diskriminacije, površnega posploševanja, čeprav ga na prvi pogled lahko doživimo kot dobronamernega in všečnega. Bolj se ga seveda začnemo zavedati v družbah z večjim deležem starejših, zlasti zdaj, ko v tretje obdobje življenje vstopa baby boom generacija, za katero so značilni visoka stopnja izobraženosti, egalitarizem*, humanističen in socialen pogled na svet. To je generacija, ki je zdaj artikulirano spregovorila tudi o svoji izkušnji »biti star«.
Se vam zdi, da smo pri nas že v zaostanku s tem, kar bi bilo treba narediti, da se ljudem olajša starost?
Mislim, da. Čeprav v slovenski politiki, družbi, medicini zadnjih deset let veliko govorimo o staranju družbe, pa nekako ne verjamemo, da se bo v desetih letih število starejših podvojilo in do sredine stoletja potrojilo. Želite dramatične številke za demenco? Danes je v Sloveniji 33.000 ljudi z demenco, sredi stoletja jih bo trikrat več, od 90. do 100.000. In ob vsakem človeku z demenco tiho trpita še en ali dva skrbnika. V Sloveniji bo čez 30 let demenca skupaj s skrbniki prizadela več kot 200.000 prebivalcev. Za starostnike je številka še večja. Slovenija ni najbolj stara, so družbe, ki so še starejše, vendar pa se Slovenija najhitreje stara v EU. In to je kruta resnica, če jo hočemo ali ne, če jo odlagamo ali ne.
Ste morali tudi vi premagati starizem pri sebi, je to nekaj, kar je ljudem že privzgojeno?
Mnogi »izmi«, na primer rasizem, imajo neko biološko podlago. Študije kažejo, da ob nekom, ki nam je podoben, a ni čisto tak kot mi – ki je druge rase, ima drugačne oči, drugačno barvo kože –, podzavedno aktiviramo možganske procese strahu ali agresije. Biološkega mehanizma za starizem pa po mojem ni. Nasprotno, v večjem delu človekove evolucije so bili starejši spoštovani in potrebni. To je izrazito kulturološki fenomen, bolj prisoten v zadnjih desetletjih in bolj v zahodni družbi. Tragedija pa je v tem, da že zelo zgodaj vstopi v dušo mladega človeka, pogosto na nedolžen način pokroviteljstva, zaščitništva, humorja, in da ga kot posamezniki in družba z neverjetno lahkoto ponotranjimo. Angleži imajo izraz »Does he take sugar?« – ko govorimo o prisotnem starem človeku, a mimo njega skrbnika sprašujemo, ali naj ostarelemu varovancu nalijemo čaj s sladkorjem ali brez njega; niti pomislimo pa ne, da bi vprašali bolnika samega. Da razumeš starost, moraš imeti kar veliko znanja. Zelo koristijo lastne izkušnje, starejši starost bolje razumejo. Mlad zdravstveni delavec na starostnika – če ga posebej ne izobrazimo in vzgojimo – ni zelo dobro pripravljen. Nima znanja, nima izkušenj, nima veščin, veliko pa je podzavednih strahov.
Več v reviji Zarja Jana št. 10, 10. 3. 2020
