Igralci si vedno želimo igralsko zahtevnejših stvari, da gremo lahko globlje v vlogo. S produkcijsko ekipo Mangart smo si vzeli čas za razvoj likov, vadili, se veliko pogovarjali, pripravljali na snemanje, ki pa je bilo zahtevno, morali smo delati hitro. Vesel sem, da se je TV-produkcija razvila do te ravni; potrebovala je kar nekaj časa. Kvaliteta pride s kvantiteto. Čim več moramo delati, snemati, ker se potem razvije infrastruktura, ekipe se utečejo in šele iz tega lahko nastanejo dobre stvari. Da so Danci začeli delati vrhunske, svetovno znane nadaljevanke, so potrebovali deset, petnajst let trdega dela. In obilno pomoč države.
V imenu ljudstva je zelo slovenska nadaljevanka.
Lotili smo se domače teme, domačih situacij, prepletenosti znotraj družin v majhni Sloveniji. Vsi se poznamo, skoraj vsi smo si nekje v sorodu. In to je pri tako majhnem narodu normalno. Pa ni slabo, to lahko izkoristimo sebi v prid.
Za sabo imate veliko filmskih izkušenj. Košakov Outsider, Lapajnetovo Šelestenje, Šterkova Ljubljana, dokumentarno-igrani film o Cankarju, pa spet Košakov Vsi proti vsem, Baboskov Preboj ... Filmski režiserji vas imajo radi.
Hvaležen sem za vse priložnosti. V vsakem filmu sem se veliko naučil, pa tudi pri snemanju nadaljevank, vse sem izkoristil kot šolo. Največ sem se naučil, ker sem lahko delal.
V vašem matičnem gledališču, v Drami, pa ne dobivate ravno velikih vlog. Zakaj?
Drama ima svoj sistem, biti moraš prvak, da dobiš večjo, zahtevnejšo vlogo. Takšni sistemi se mi zdijo preživeti, a tako pač je. S tem sem se nehal ukvarjati. Zato sem začel iskati priložnosti zunaj matične hiše, delal sem v Gleju, Mini teatru, po nekaj letih sem se vrnil v kranjsko gledališče in naredil dve predstavi, Proti severnemu vetru in nadaljevanje Vsakih sedem valov. Prvo z Vesno Pernarčič, ki je šla potem na porodniški dopust, nadaljevanje pa z Vesno Slapar, s katero sta se izmenjevali tudi že pri Županovi Micki, ko sta izmenično odhajali na porodniško.
Izjavili ste, da je nekoč bilo težko biti vi. A da ste z leti to vedno rajši.
(razmišlja) Vedno bolje se počutim v svoji koži. Ko sem bil mlajši, sem imel sliko o tem, kaj bi moral biti, postati. Pri teh letih pa sprejemam stvari, kakršne so, to, kar imam, in skušam največ potegniti iz tega, kar mi pač življenje prinaša. Namučil sem se s sliko sebe, namesto da bi se sprejel takšnega, kot sem. Ogromno energije sem potrošil, da bi postal nekaj, kar sem si predstavljal, da bi moral biti. Na koncu sem prišel do tega, da moram to, da nekaj sem, dokazati sebi, nikomur drugemu.
Da morate biti sam svoj prijatelj?
Tako. In sem v nekem trenutku potrepljal samega sebe po rami ter si rekel: »V redu si.«
Kdaj pa se je to zgodilo?
Kaj pa vem. V tridesetih sem se obremenjeval s tem, da se moram dokazati, po štiridesetem pa se sprejmeš takšnega, kot si. Ne obstaja več: To bom. Ali: To bom postal. Ampak: To sem. To imam. To so moje torbe za pot skozi življenje.
Sprejeli ste se.
Ne, uživati sem začel sam s sabo. Sem zagovornik blagega hedonizma.
Kaj pa je to?
Uživanje v najpreprostejših stvareh, ki si jih lahko privošči vsak od nas: v dobri hrani, dobri pijači, v pogovoru z ljudmi. Potreba po več, da imamo več in boljše kot drugi, nam je vsiljena, umetno ustvarjena. Z vseh strani nas bombardirajo, da moramo. Moramo naprej, imeti boljše, potrebujemo več. Ni res. Ugotovil sem, da lahko čisto mirno uživam v tem, kar imam. V majhnih stvareh. V dobri hrani, dobri pijači, ljudeh. To je tak blagi hedonizem, ne monstruozni, brutalni hedonizem. Mali, nežen, z občutkom. Mislim, da imamo vsi možnost zanj, a si je ne vzamemo.
Ne znamo uživati v majhnih stvareh.
Ne, ker nas silijo, da moramo kupiti velik avto, ogromno hišo. Potrebujemo pa samo majhno sobo z majhno pečjo, v katero mečemo majhna polena. Za ogromno hišo potrebuješ ogromno peč. In je potem sploh ne zakuriš, ker bo predrago.
Več v reviji Zarja Jana št. 10, 10. 3. 2020
