Čudovita nepopolnost in njeno sprejetje. Avtorica se je prav ob življenju s psi zavedela, koliko pristnega življenja je šlo mimo, ko je težila k popolnosti, nadzoru, kontroli. Vznemirjala se je zaradi napak, ki jih je delala, prepričanj, da ni dovolj dobra. Ob psih pa si je z leti, ki so se medtem nabrala tudi njej, naučila sprejeti nepopolnost. Tudi in predvsem lastno. »Psi so preprosto takšni, kot so. Morda prav zato s takšno lahkoto izražajo svojo naklonjenost. Nočejo narediti vtisa, temveč samo ljubiti. Zanje smo idealni takšni, kakršni smo, nepopolni, šibki, z nešteto napakami, vendar vedno vredni ljubezni.« Z vsako stranjo posebej se zahvaljuje psom, s katerimi je živela, za modrosti, ki so jih jo naučili, predvsem pa vseskozi za vero, ki so jo oživili v njej, da je lahko svet lep sam po sebi in ga ni treba izboljševati ter spreminjati. Ko v poglavju Kdo potrebuje popolnost iskreno razmišlja o svoji motnji, perfekcionizmu, citira tudi njej ljubo avtorico Julio Cameron (Umetnikova pot): »Perfekcionizem je znak, da si ne dovolite iti naprej. Je zanka – hromeče zaprt sistem, ki povzroči, da obtičite ujeti v podrobnosti tega, kar ustvarjate.« Potrebe psa so jo naučile, kaj je nujno v življenju in da to nista miška in tipkovnica. Zdaj ju čedalje pogosteje zamenja za sprehode v naravi v spremstvu svoje psičke, ki ji omogoča, da se poslovi od popolnosti, ki jo je zasužnjevala toliko let. »Vesela sem, da Shira ni več popolna na vseh področjih, saj je ravno zato ... hja, kaj naj rečem: človeška. Shira je zadovoljna sama s seboj in ne skuša biti nekdo drug.«
Kaj jo je še naučilo življenje s starim psom? Tega, kako malo je vredno nepristno življenje. Elli H. Radinger je nekoč vse želela imeti pod kontrolo, zaradi tega je, seveda, tudi postala mednarodno uspešna avtorica člankov in knjig. Toda pride trenutek, ko je človek prisiljen zaupati zakonom narave, ko mora odnehati zagovarjati svoj prav in se prepustiti toku. »Odnehati ne pomeni pogoreti in nima zveze z zmago in porazom. Pomeni preprosto, da univerzumu vrnemo, česar nismo sami ustvarili in niti ne bi mogli.« Tu govori o življenju, ki gre svojo pot in ga pri tem ne moremo ustaviti ali izsiliti, da bi šlo drugače. »Čim starejši je naš najboljši prijatelj, tem raje ga imamo, in ko dosežemo absolutni vrhunec svoje čudovitosti in ga preprosto ne moremo imeti še raje, umre.« Naj bo pogumna, so jo naučili psi, četudi jo je strah. Naj tvega, brez obžalovanja. In je tvegala tudi ljubezen z »divjakom«.
»Hujše od tega, da izgubiš sanje, je le to, da jih imaš in nikoli ne uresničiš.« Na seminarju o volkovih se je zagledala v Grega, moškega, ki je živel sredi divjine, med medvedi in volkovi. Brez elektrike in tekoče vode.
Več v reviji Zarja Jana št. 5, 4. 2. 2020
