Vse od že malce postane afere »meso za čevapčiče«, saj se spomnite, tiste s škodljivimi dodatki, se zadeve na ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano nikakor ne umirijo. Ko se je ministrica spravila delat red na Upravi RS za varno hrano, ki take škandale potrošnikom najraje zamolči, so jo obtožili, da jo hoče demontirati, čeprav upravo vsa Evropa priznava kot zgled. Potem je prišla na dan še zadeva SRIPT, projekt, pri katerem je Aleksandra Pivec sodelovala, ko še ni bila ministrica, zdaj pa ji očitajo, da je goljufala in si prilaščala tuje delo.
Ste pričakovali to, kar se zdaj dogaja, ko ste postali ministrica? In ali bi danes še razmišljali o tej funkciji, če bi vedeli, kako bo?
Pričakovati vsega ne moreš nikoli. Vedela sem, da s tako pomembno in opazno funkcijo stopam tudi pred oči javnosti, in njena pričakovanja so visoka. Ljudje zelo pozorno opazujejo vsako tvoje dobro delo, pa seveda vsako napako ali spodrsljaj. Ne obžalujem, da sem se odločila za to funkcijo, a je izjemno težko in naporno, zahteva pa tudi žrtve, pri meni predvsem to, da sem veliko odsotna od doma – dom in družina sta na Ptuju, jaz sem pa med tednom večino časa v Ljubljani – in ob dveh sorazmerno majhnih otrocih je to precej velika žrtev. A kot rečeno, ne obžalujem, še vedno se mi zdi, da lahko s tega položaja veliko dobrega daš.
Ste ženska v politiki – je vam težje kot kolegom?
Sicer nerada primerjam moški in ženski svet, vendar ja, mislim, da je težje. Prvič zato, ker ženske gojimo posebna čustva do vsega, kar počnemo, in tako potem tudi reagiramo. Zato se je ženskam težje spopadati z istimi izzivi kot moškim. Drugič je pa težje zato, ker smo ženske zraven še mame, žene, gospodinje … in nekako moramo svoj delovnik zložiti po predalčkih, da vsakemu posvetimo dovolj pozornosti. Za to je potrebno več napora, več energije, pa tudi več odločnosti, da pokažemo, da smo tudi v političnem svetu enakovredne.
Ste se pri zgodbah, s katerimi se srečujete, v kakšno tudi čustveno in osebno vpletli? Da ni bila samo služba?
Seveda se tudi čustveno vpletem, čeprav vem, da je potrebna distanca. Z empatijo situacijo na terenu bolje začutiš, kot če gledaš le v operativnem smislu. A ko je treba sprejemati odločitve o naslednjem koraku, se ni dobro odločati pod vplivom čustev. Kmetijstvo v Sloveniji je v nezavidljivem položaju – odnos do kmeta ni dober. Želim si več razumevanja. Kmetu je treba dati možnost, da prideluje, in po drugi strani tudi spoštovati naravo in naravne vire. Pri tem prihaja do konflikta; vse, kar je povezano s kmetijstvom, je po svoji biti onesnaževanje okolja. Številne civilne iniciative prepovedujejo izgradnjo hlevov, gnojenje, želijo prepovedati uporabo zaščitnih sredstev … Brala sem rezultate študije, kjer so vrednotili poklic kmeta po evropskih državah. V Švici je izjemno spoštovan, takoj na drugem mestu za zdravnikom. V Sloveniji tovrstne raziskave nisem zasledila, vendar nisem prepričana, da bi kmet dobil tako visoko mesto. Vidite, tu me prevzamejo čustva, ker sem v stiku s temi ljudmi in vem, kako zelo se trudijo in da so vredni spoštovanja ter boljšega odnosa.
Omenili ste civilne iniciative – jih vidite kot svoje nasprotnike ali se da z njimi sodelovati?
Ne, ne vidim jih kot nasprotnike. Nujno je iskati kompromise. V Sloveniji še imamo razmeroma dobro ohranjeno okolje in dostop do vseh naravnih virov, kar je treba spoštovati. Tudi v strategiji razvoja kmetijstva, ki smo jo pravkar pripravili, zelo veliko pozornosti posvečamo podpori in spodbudam vedno bolj trajnostnih oblik kmetovanja. Ogromno prostora imamo recimo za ekološko kmetijstvo, vendar ne bo šlo na hitro. Za to so potrebni čas in kompromisi, prevečkrat se postavljamo vsak na svoj hribček.
Kako nameravate rešiti problem Uprave za varno hrano – kajti očitno bo to še naprej problem? Se strinjate, da bi jo bilo najbolje preseliti pod vlado, kot nekateri predlagajo?
Ne, prav je, da je Uprava za varno hrano v okviru ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, smo namreč kar precej povezani. Inšpekcija kot povsod deluje popolnoma samostojno in ministrstvo ne posega v inšpekcijske postopke, zato v primeru preselitve direktno pod vlado rešitev ne bi bila nič boljša ali drugačna. Smo priče globalizaciji, Slovenija ni izjema, na naše police prihaja vedno več izdelkov iz drugih evropskih držav in tu pač veljajo zakonitosti prostega evropskega trga. Če imamo vsi enaka pravila in standarde, moramo sprejemati tudi hrano iz drugih držav, tu pa je vedno večja relativna nevarnost, da v Slovenijo pride kaj neprimernega. Zato smo bili priča kar nekaj aferam in nepravilnostim. Temu je treba sistem neprestano prilagajati, saj se okoliščine spreminjajo. Pripravljamo novo skupno kmetijsko politiko, Evropa se pripravlja na novo finančno obdobje in temu mora slediti tudi naš sistem. Zato sprememb ne vidim kot problem, treba jih je preprosto izpeljati. Zato sem želela spremembe tudi na upravi, da bo napak in neprijetnih zgodb v prihodnje čim manj. Mislim, da sem reagirala popolnoma korektno. Ni nujno iskati krivcev, da bi jih kaznovali, sistem je pa treba popraviti. In ko bo popravljen, napak ne sme biti več. Nobene demontaže, nobene reorganizacije, nobenega sankcioniranja nisem želela. Če bi to želela, bi tudi naredila. Želim pa, da imamo varen sistem tako po meri potrošnika kot živilskopredelovalne industrije in kmetov.
Iz ravnanja uprave se da ugotoviti, da ščiti industrijo in trgovce; noče jih javno izpostaviti, razkriti, kdo je kriv. To izda šele, ko jo v to prisilijo.
Ravno zato sem želela odrediti notranji nadzor. Zakaj se ni reagiralo tisti hip, ko je problem nastal, in zakaj je trajalo tako dolgo, da smo dali zadeve v javnost. Ko sem se oktobra pojavila v medijih, sem šele dobila prvo informacijo o dogajanju glede aditivov in mesnih pripravkov. Zelo očitno je šlo nekaj narobe. Ne vem, zakaj zdaj medijska javnost to vidi kot željo po demontaži. Več kot očitno postopki niso bili pravilni. Šele oktobra smo bili obveščeni, da so v meso dodajali aditive, ki jih ne bi smeli. Uprava ima naložene takojšnje popravljalne ukrepe, da v primeru podobne situacije – upam in želim, da jih ne bo nikoli več – znamo reagirati. Do 13. septembra sem imela v svojem prvem letu delovanja možnost zamenjati vodstvo uprave. Če bi imela tako silen problem, kot mi zdaj očitajo, bi to naredila. Pa nisem. Zadeve želim spreminjati z dogovorom in sodelovanjem.
Se lahko afera z mesom za čevapčiče ponovi ali se kaj takega ne more več zgoditi?
Nikoli si ne upam reči, da se nekaj ne more zgoditi. Že ob aferi s poljsko govedino sem rekla, da takih primerov ne želimo več, a sistema, ki bi to stoodstotno zagotavljal, ne moremo vzpostaviti. Človeška domišljija res ne pozna meja; ne vem, kaj se lahko še kdo spomni, da bi ogoljufal sistem. Vendar ne smemo dopustiti praznega prostora za goljufije. Slovenski sistem nadzora nad hrano velja za dobrega tudi v evropskem prostoru, vendar mora biti pripravljen na nove situacije.
Ali boste ukrepali proti tistim, ki vas dolžijo ponarejanja, goljufije in kraje intelektualne lastnine?
Ne, ne bom. Nisem naklonjena ustvarjanju konfliktov. Neprijetno je, da se moraš braniti pred takimi stvarmi, a ne želim razplamtevati konfliktnih situacij. Pri projektu SRIPT sem sodelovala, to je dejstvo. Ko sem bila povabljena, nisem mogla predvideti, kaj se bo dogajalo. Za kar so me najeli, sem oddelala, pripravila sem tudi poročila, nikoli pa niso od mene zahtevali, da prilagam dokazila, o katerih je danes govora. Težko pristajam na to, da sem karkoli zagrešila. Če dela ne bi opravila, najbrž ne bi dobila plačila zanj. Izredno neprijetno se je braniti zaradi nečesa, zaradi česar se ne počutiš krivega, a to moram početi. Najeta sem bila, da konzorcij SRIPT vpeljem v evropske projekte: kje se lahko področje turizma vključuje v širše evropske mreže, pripravlja skupne evropske projekte, jih financira na evropskih razpisih – to sem počela zanje. Pripravili so kar nekaj projektov, se z njimi vključili v evropske mreže in dobili tudi denar. Takrat nisem vedela, da bo ta projekt uveljavljan na ministrstvu za gospodarstvo in da potrebuje ne vem koliko dokumentov za dokazila. Pozneje so jih prilagali sami in nikoli nisem rekla, da sem njihova avtorica. Predlagala sem, s kakšnimi vsebinami naj vstopajo v evropske konzorcije, tekste so napisali pa sami. Jaz pod njimi nisem podpisana in nikoli nisem trdila, da sem jih napisala. A saj se je potem hitro izkazalo tako. To so izjemno težke zgodbe. Nikoli v življenju nisem goljufala. Če bi vedela, kaj bo, nikoli ne bi šla v ta projekt in bi vrnila ves denar. Ne gre za to. Očitno sem bila del zgodbe, ki ni bila dobra in lepa, a kot kolateralna škoda se moram zdaj braniti.
Kako opravite s tem?
Padla sem v zelo aktualen ciklon. Kljub temu da za projektom stojijo mnogo večje zgodbe – govorimo o veliko večji vrednosti projekta – iz njega najbolj »štrlim« jaz kot ministrica. A dogajalo se je v moji pretekli službi, ob nastopu ministrovanja sem takoj prekinila. Včasih mi kdo reče, to je pač treba vzeti v zakup, na takem položaju vsaka napaka dobi razsežnosti krat sto. Sem izjemno pošten človek, nikoli v življenju nisem imela opraviti z nepravilnostmi, neresnicami, zato se težko soočam s tem. Na trenutke tudi pomisliš, saj mi tega ni treba, potem pa vendarle zbereš toliko moči, da si rečeš, saj nisi nič naredila, poštena si bila, oddelala si svoje in zdaj je treba pač nekako zdržati ta vroči čas. Težko je tudi za družino. Otroci niso več tako majhni, da teh stvari ne bi zaznali, spremljajo jih … Najprej moraš stvari pojasniti doma, otrokom razložiti, da moram pojasnjevati, čeprav nisem kriva. Potem je pa še tvoja notranja bitka, ko javnost bere zelo grde obtožbe, tvoje argumente pa sliši veliko manj ljudi. Zadeve bom poskusila pojasniti, iskreno, potem pa odločitev prepustiti pristojnim.
Ampak če postanete predsednica DeSusa, bo najbrž še hujše.
Ja, to gre pa pričakovati. Že z vstopom v svet politike se začnejo tla pod nogami tresti. Pogosto pravim, predvsem v domačem krogu, da nisem čisto prepričana, ali sem rojena za politiko, res pa je, da smo iz ene situacije v drugo bolj utrjeni. V takih okoliščinah je treba izključiti osebno prizadetost. Kar je zelo težko, učimo se dan za dnem. To je delo na sebi. Saj ljudje ne mislijo, da si ti osebno slab, vidijo te kot nekakšno politično ikono, v katero letijo včasih, žal bolj redko, pohvale, veliko pogosteje pa negativne stvari. Sem hud deloholik in hočem pustiti sled. Če pa vložiš vse svoje napore, energijo, znanje, sledi pa ni, je zame to najhujša kazen. Zato mi je najtežje v obdobjih, ko se ukvarjaš s stvarmi, ki ne puščajo sledi. Samo preživiš, jaz bi pa rada delala, kliče me vse tisto, kar moramo na kmetijskem resorju narediti, in tega je resnično veliko. Če pridem iz tega vala in bom lahko v miru delala kot ministrica, mogoče tudi kot predsednica stranke – o tem ne želim preuranjeno govoriti –, bom seveda v to vložila maksimalen napor. Ne morem pa predvideti, kaj se bo na tej poti še dogajalo. Vedno je polna pretresov, tako je pač v politiki.
Več v reviji Zarja/Jana št. 50
