»Danes ljubite malo močneje, smejite se malo močneje, objemite tiste, ki jih imate radi, malo močneje. Ker jutrišnji dan ni obljubljen nikomur,« pravi motorist, ki mu je življenje pred šestimi leti poklonilo novo priložnost. Padel je z motorjem in obstal nad tridesetmetrskim prepadom. Koleno si je tako hudo poškodoval, da so mu zdravniki dejali, da nikoli več ne bo normalno hodil, poleg tega si je strgal ramensko manšeto in zlomil prvo ledveno vretence. »Nekaj dni po nesreči, ki me je zaznamovala za vse življenje, pa so našli še nekaj, kar ne spada v moj lonec,« se danes pošali na svoj račun. Po vseh operacijah in rehabilitaciji, ki jih je moral dati skozi, ga je torej čakala še zahtevna operacija tumorja v tretjem možganskem ventriklu. »Prognoze niso bile najboljše, saj niso vedeli, s kakšnimi težavami v govoru, motoriki in vidu se bom prebudil po operaciji, ki je potekala sedem ur. To so bili težki časi zame, partnerko, družino in prijatelje. So me pa vsi ti meseci obtesali, če lahko tako rečem. V glavi sem samo preklopil – danes si, jutri te ni – in začel živeti po tem načelu. Moral pa sem biti močan, da sem se lahko po vsem tem spet postavil nazaj na noge.«
Rekli so mi, da sem nor. Najprej so mu napovedali, da ne bo normalno hodil. »Pa sem si trdno zadal cilj, da bom hodil. Najprej z berglami. Ko sem te obvladal, sem naredil vse za normalno hojo.« Še ko je ležal v bolnišnici, si je kupil nov motor. »Rekli so mi, da sem nor. Vsi so bili prepričani, da po tej nesreči ne bom več sedel na motor. A ker sem še vedno lahko sedel nanj, sem imel ogromno volje, in to me je držalo pokonci. Če tega ne bi mogel, bi me ubilo. To je nekaj, kar mi ne more nihče vzeti. Samo da vidim luč na koncu tunela, dobim moč. Ko so mi rekli, da bom šepal, sem si rekel, motor bom še vseeno lahko vozil, pa tudi v fitnesu bom še zmeraj lahko delal.« Kljub vsej rehabilitaciji in operacijam na kolenu so bile bolečine neizmerne in na koncu so mu pri 39 letih zamenjali koleno. »Po navadi čakajo do 50. leta, jaz pa sem zdravnikom rekel, da sem v najboljših letih, da še nekaj doživim, in ne morem čakati še deset let.« Z rednim treningom – poleg službe električarja opravlja delo trenerja v fitnesu – je svoje koleno usposobil do te mere, da nihče več ne opazi, da je bilo z njegovo nogo karkoli narobe, še ortopedi se čudijo, kako mu je to uspelo. Druga velika preizkušnja pa je bila operacija tumorja. Če ne bi imel nesreče, tumorja ne bi odkrili in bi enkrat v spanju umrl. »Tako da resnično lahko rečem, da je vse za nekaj dobro. Takrat sem spremenil filozofijo svojega življenja. Medtem ko sem prej gledal, da bom na starost lepo živel in imel denar, tega ne delam več in preprosto uživam iz meseca v mesec. Imajo me za avanturista, a to nisem, samo vem, da je življenje lahko končano v trenutku, zato potujem, kjer večina ne ... Vsako leto se z motorjem odpravim na ekstremnejše ture. Po teh podvigih me pozna vsa motoristična scena.«
Več v reviji Zarja Jana, 26.11. 2019
Galerija
Poglej vse fotografije (2)
