Program Botrstvo je nastal pred devetimi leti, da bi pomagal slovenskim otrokom. Ustanovila ga je Milena Štular, nekoč gospodarstvenica, danes upokojenka, ki bdi nad njegovim izvajanjem, da se ne dogajajo nepravilnosti.

Škandali, ki so se pojavili v zadnjem času ob več humanitarnih akcijah, lahko škodujejo tudi Botrstvu, a Milena Štular in Anita Ogulin upata, da ne bodo. 7419 botrov z mesečno rento 30 ali več evrov je pomagalo 9227 otrokom. Družinam v stiski nudijo tudi brezplačno pravno pomoč, otrokom pa omogočajo udeležbo na taborih in letovanjih, subvencioniranje bivanje v dijaških domovih ter možnost razvoja talentov.

Nesprejemanje tistih, ki nimajo. Ustanoviteljico programa Botrstvo Mileno Štular smo vprašali, kako se je razvijal. »Moja ideja je bila, da pomagamo slovenskim otrokom. Situacija takrat sploh še ni bila tako pereča, kot je zdaj. Želeli smo jim omogočiti počitnice, šolo v naravi, dodatne dejavnosti. To je bilo pred devetimi leti naše osnovno poslanstvo in ideja. Potem pa je nastala kriza in takrat smo imeli lačne otroke. Število botrov je takrat močno naraslo in pokazalo se je, da so ljudje zares pripravljeni pomagati. Zdaj še vedno krijemo stroške za šolske dejavnosti, odkrivamo talente, delamo tudi z dijaki. Otrokom pomagamo, da so enakovredni v vseh dejavnostih. V nekem zelo kritičnem obdobju smo jim financirali tudi prehrano. Danes opažamo, da mora otrok v osnovni šoli imeti določeno znamko superg ali telefona, da ga drugi ne izločijo – nesprejemanje tistih, ki nimajo toliko kot drugi, postaja širši družbeni problem. Mi se borimo, da bi šole plačevale šolske izlete – nekatere imajo sklade, iz katerih krijejo stroške izleta otrokom, katerega družina si tega ne more privoščiti, druge pa jih nimajo. Vsak boter pozna družinsko zgodbo otroka, za katerega daruje mesečno 30 evrov. Ne pozna pa otroka konkretno. Otroci jim potem enkrat na leto pošljejo zahvalno pismo. Vsaka poslovalnica podjetja Hofer je botra enemu otroku, pa tudi manjša podjetja. Največ pa je posameznikov. Decembra botri pošiljajo tudi darila.«

Kar se dogaja, je grozljivo. Kako pa na njihov program vplivajo škandali okoli humanitarnih akcij? »Že od začetka projekta se trudimo, da je nadzor ključen, da delamo transparentno. Imamo nadzorni odbor, spremljamo porabo sredstev, vse prilive, vpeljali smo revizijo. Kar se dogaja, je grozljivo, ker je usmerjeno proti vsem humanitarnim organizacijam, ljudje izgubljajo in bodo izgubili zaupanje – a vendar je v 90 odstotkih humanitarnih organizacij vse jasno, tam dobijo pomoč tisti, ki jim je namenjena. Potem pa se pojavi primer s to gospo Natašo – ki je nedopusten. Pri Krisu se je pokazalo, kakšna je moč medijev. Starši so izpostavili otroka in sebe ter zbrali res ogromno vsoto denarja. Zadovoljstvo pri uspešnih zgodbah je neopisljivo. Otroci študirajo, družine so se rešile iz primeža revščine, nekateri otroci so se že zaposlili.«

Dobrodelneži brez vesti? Anita Ogulin iz Zveze prijateljev mladine Moste-Polje, pod katere okriljem poteka projekt Botrstvo, dodaja: »Ves čas govorim, da se dobrodelnosti ne more iti nekdo, ki misli na lastne koristi, in nekdo, ki mu poštenje, solidarnost, sočutje ne predstavljajo vrednote, nekdo, ki nima lastne vesti. Dobrodelnost se gre lahko samo človek, ki je srečen in vesel, da lahko pomaga drugim. Navsezadnje smo vsi dolžni pomagati šibkejšim od nas. Če se tega zavedamo, zgodb dobrodelnosti ne more izkoriščati nihče. Tisti, ki mislijo le nase, ki hočejo iz tega dobiti kaj zase, naj se tega nikar ne grejo, ker škodujejo vsem nam, ki res živimo za te zgodbe. Ko so se v preteklosti dogajali škandali v humanitarnih organizacijah, tudi večjih, je bil problem in smo čutili osip donacij in donatorjev, ki so za nas zelo pomembni. V projektu Botrstvo vsak donator podpira enega otroka ali eno družino v celoti. Sredstva gredo res od botra k otroku, to strogo nadzorujemo. Pri nas je zunanja revizija že tretje leto potrdila, da ZMMP res deluje brezhibno. Ključni sta transparentnost in poštenost. Pa tudi mi nadziramo, kateri otroci dobivajo pomoč, in jih spremljamo v razvoju.«

Celoten članek si lahko preberete v reviji Zarja Jana št. 43, ki izide 22.10.2019.