Ste bili kot deček navdušen oziroma aktiven športnik?
Bil sem bolj približen športnik, ukvarjal sem se z namiznim tenisom in menda niti nisem bil tako zelo netalentiran. Odločitev, da se mu odrečem, je bila za namizni tenis precej ugodna, saj ta šport z mojim odhodom ni nič izgubil. Čeprav sta bila oba moja starša nekdaj aktivna športnika, sta bila tozadevno zelo zaščitniška. Kasneje, ko sem se s športom začel bolj redno ukvarjati, sem ugotovil, da mi njun pristop ni preveč škodoval, saj telesno nisem čisto nič izrabljen in nimam težav s poškodbami. Z zrelostjo ljudje drugače gledamo na življenje in posledično na šport. Gibanje in druženje ob tem postajata za nas vedno pomembnejša. Zanimivo je, kako se obogaten z življenjskimi izkušnjami drugače ukvarjaš s športom. Kot otrok sem bil silno netalentiran za kolektivne športe, ni mi bilo jasno, kam naj se postavim, zdaj pa sem uvidel, da se lahko z malce življenjske modrosti kar dobro znajdem tudi v moštveni igri.
Kaj pa igrate?
Floorball, dvoranski hokej. To je zelo priljubljen šport, ki je prišel iz Skandinavije. Nežen hokej z nebolečo žogo.
Ampak s palico vas pa lahko boleče zadenejo? Ali pač ne, ker igrate z zrelimi, zelo kultiviranimi možmi?
Nasprotno, problem je v tem, da je med nami nekaj bivših hokejistov. Ti niti niso med najbolj grobimi, so nas pa navadili igrati sorazmerno trdo različico, s katero smo imeli precejšnje težave, ko smo potem dve leti igrali v rekreativni ligi. Udarci s palico po nogah so zelo strogo kaznovani in tega se nismo mogli navaditi. Naš floorball ni za nežne duše in telesa. Je pa kolektivni šport, čeprav te kdaj v jezi preveč zanese, dobra vaja za življenje.
Na spletu smo lahko prebrali vaše razmišljanje (v angleščini) o vzrokih za uspeh slovenskih športnikov. Je nastalo spontano ali že dolgo in vedno znova razmišljate o tem?
Napisal sem ga na dušek in je namenjeno predvsem Slovencem v razmislek ter v pomoč pri pojasnjevanju tega fenomena tujcem, s katerimi so v stiku. Zdi se mi, da imamo nekaj težav v komuniciranju navzven. Moj zapis je lahko pomagalo pri odgovoru na vprašanje, zakaj smo kot družba v tem delu življenja, ki sicer ni najpomembnejši, tako nesorazmerno uspešni. O tem, kar sem spontano napisal, pa razmišljam vse življenje. Naj poudarim, da gre za osebno mnenje, ki sem ga skušal podkrepiti z objektivnimi podatki.
Več v reviji Zarja/Jana, št. 40, 1. 10. 2019
