Miha Zupan, edini gluhi profesionalni košarkar na svetu, je od nekdaj počel, kar mu je govorilo srce, in se ni preveč oziral na mnenja drugih. Z močno voljo in odločnostjo je svetu dokazal, da tudi gluhim lahko uspe v vrhunskem športu. Kar devet let je igral v tujini, kjer so ga zelo cenili, in dokazal, da so ovire le v glavi. Zato tudi ni dolgo razmišljal, ko so ga povabili k sodelovanju v šovu Zvezde plešejo. »Želel sem se naučiti plesa, obenem pa pokazati, da tudi gluha oseba lahko pleše,« pove, nato pa z nasmehom prizna, da je bil še sam presenečen nad svojim nastopom, ko si ga je po oddaji pogledal. Nič čudnega torej, če so se nam orosile oči! Miha je bil namreč odličen!
Tekst: Katja Božič, foto: Šimen Zupančič
Čeprav se je rodil le z dvema odstotkoma sluha in nikoli niso ugotovili, zakaj pravzaprav ne sliši, se je z njim precej preprosto sporazumevati. Vidi se, da je svetovljan, ki se je moral v tem izmojstriti, da je bil enakovreden soigralcem na košarkarskem parketu. »S pomočjo tehnološko naprednega slušnega aparata in z branjem z ustnic, občasno pa še z uporabo znakovnega jezika, ko v hrupnem okolju ne morem slediti sogovorniku, nimam nikakršnih težav s komunikacijo,« prijazno razloži. Da igra košarko, morda še lahko razumemo, kako gluhi čuti glasbo in pleše, pa je za nas prav gotovo nepredstavljivo. Zato mi najprej razloži, da sliši glasbo, ampak zelo nerazločno. Sliši, ali je prijetna ali ne, ne more pa prepoznati besedila ali izvajalca. »Manjka mi barva zvoka. Če poslušam glasbo in zraven plešem, mi to ne gre dobro od 'rok'. Zato je moja soplesalka Maja Geršak moja glasba. Ona pleše, jaz pa ji samo sledim z občutkom. Gluhi imamo zelo razvite občutke in dobro opazujemo. Opazoval sem jo in si gibe preprosto zapomnil. Ko sva nastopila, sem ji samo sledil, bil sem povsem neobremenjen. Oder je bil samo najin in vse drugo okoli naju ni obstajalo.« Seveda pa je bilo potrebno ogromno treninga, da sta do tega prišla. Štirinajst dni sta trenirala po pet ur na dan. »Bilo je naporno, ampak tega sem navajen,« se smeji. »Prišel sem brez pričakovanj, nisem vedel, kaj me čaka, toda vaja dela mojstra. Maja pa dela mojstra iz mene. Z njo sem res zadel na lotu, takoj sva se ujela!« je zadovoljen.
Med dvema svetovoma. Miha, edinec, kranjskogorski Ljubljančan, se je leta 1982 rodil gluh. Nihče ne ve natančno, zakaj, postavljenih pa je bilo veliko zdravniških diagnoz. Starši so mu vseskozi stali ob strani in ga podpirali v željah ter mu pomagali postati človek, kakršen je danes. V mali šoli se je počasi naučil govoriti. V Zavodu za gluhe in naglušne v Ljubljani, kjer se je šolal, si je našel večino prijateljev, in ker so se vsi pogovarjali s kretnjami, mu ni bilo treba veliko govoriti, vse dokler ni začel »delovati v svetu slišečih«. Slušni aparat je dobil še kot otrok, vmes se ga je malce naveličal, potem pa končno priznal, da v tišini ne more živeti. V nasprotju z drugimi košarkarji, ki so se postopoma kalili v različnih kategorijah, je imel Miha drugačno pot. Pri šestnajstih je začel igrati pri Društvu za gluhe in naglušne. Njegov talent je opazil selektor Janez Perčič in ga povabil na turnir All stars – dneve košarke, tam pa so se mu vrata na široko odprla in kmalu je kot prvi gluhi igralec podpisal profesionalno pogodbo s klubom Geoplin Slovan. Hitro je ugotovil, da je bila začetna bojazen, kako ga bodo sprejeli soigralci in kako se bo znašel na igrišču, povsem odveč. Dobro so ga sprejeli in mu veliko pomagali. Sploh pa je vesel, ker se mu je z vstopom v svet slišečih govor močno popravil. Od takrat je šla njegova kariera samo še navzgor. Kar devet let je igral v tujini, tam so ga cenili veliko bolj kot doma in ga spoštovali kot igralca. Ko je to začutil, je poletel. Sprostil se je, ni se več ukvarjal s svojo gluhoto, ampak se je povsem posvetil igri. Sedem let ga je v tujini spremljala družina – žena in dve hčerki, zadnji dve leti pa sta z ženo upoštevala željo starejše hčerke (za katero ni bilo preprosto kar naprej menjavati šole in prijateljev), da bi ostala doma, v Sloveniji. Po dveh letih se je vrnil tudi Miha. Zadnje leto je igral za domžalski klub Helios, oktobra pa se je odločil umakniti in se posvetiti družini. »Potreboval sem čas za počitek. Takrat sem mislil, da bom nadaljeval. Srce pravi še, glava pa, da je konec. Ja, nadaljevanje moje košarkarske kariere je pod velikim vprašajem. Manjka mi motivacije, dolga leta sem igral za gluhe in slišeče, kar je bilo za moje telo izredno naporno. Ni me več ubogalo kot nekoč. To poletje se bom odločil, kako naprej.«
Več v Zarji, 19.3.2019
