Ko se pogovarjaš z dr. Špelo Gorički, hitro doumeš, kako malo pravzaprav vemo o tej naši jamski živalski znamenitosti. »Ugotovili smo recimo, da je človeška ribica izjemno dolgoživa. A dejansko nimamo pojma, kako dolgo v resnici živi. Varno lahko rečemo, da vsaj sto let – morda pa celo občutno več. Morda je, dokler je ne pokosi kakšen zajedavec, celo nesmrtna! Preprosto ne vemo.«

V pogovoru z njo hitro dobiš vtis, da smo Slovenci kot marsikje drugje tudi pri raziskovanju človeške ribice zaspali. Pa ni bilo vedno tako. V 18. in 19. stoletju je naša deželica – sicer pod taktirko Dunaja – postala celo zibelka svetovne speleobiološke znanosti! »Kot prva znanstveno opisana jamska žival na svetu je človeška ribica dolgo veljala za simbol znanstvenega napredka za vso panogo,« pojasnjuje mlada doktorica bioloških znanosti. »Potem pa so nas v 20. stoletju prehiteli Američani in še kdo.«  Američanom smo zabili častni gol, potem pa ... Tega pa naša portretiranka ni mogla kar tako sprejeti. Špela je razvila t. i. filogenetsko metodo raziskovanja človeške ribice, ki omogoča rekonstrukcijo sorodstvenih odnosov med različnimi populacijami iste vrste ali med različnimi vrstami človeške ribice. Sliši se kar malo odbijajoče zamotano, kajne? A potencial postopka za proučevanje človeške ribice in za njeno zaščito je dejansko izjemen. »Gre za forenzično metodo zaznavanja okoljske DNK,« skuša malo bolj »ljudsko« razložiti Špela. »Morda si nas lahko znanstvenike na terenu predstavljate kot forenzike, kakršne gledamo v kriminalkah na televiziji … Le da mi namesto ljudi iščemo živali in namesto storilcev žrtve!«

Pri Špelinem raziskovanju človeške ribice je šlo za prvo uporabo te forenzične metode pri raziskovanju katere koli jamske živali na svetu. Po dolgem času sta bili slovenska znanost in človeška ribica spet postavljeni v sam center zemljevida svetovne stroke. Mlada znanstvenica šegavo oceni, da smo »s tem Američanom nazaj zabili vsaj častni gol«. Pri objavi rezultatov je naša ekipa prehitela tako njih kot sosednje Hrvate. Dirka je bila tesna in srdita, šlo naj bi za pravi znanstveni fotofiniš. Potem pa, tako Špela, nam je začela zaradi neodzivnosti in uspavanosti uradnih struktur prednost spet polzeti med prsti. »Tako zelo radi se pohvalimo s to našo človeško ribico,« se priduša naša portretiranka. »A kaj ko se pogosto zdi, da je slovenska uradna stroka tu preprosto zato, da sedi na rezultatih in blokira nadaljnje raziskovanje.«

Naša sogovornica nam znala hitro postreči tudi s konkretnim primerom. »Kljub temu da je že petnajst let jasno, da obstaja vsaj šest vrst človeške ribice – zelo verjetno pa celo več! –, za to odgovorni še vedno niso objavili rezultatov. Tako da po uradno objavljenih podatkih še vedno velja, da obstaja ena sama vrsta z dvema podvrstama! Mi lahko zamerite, če uradno speleobiološko stroko rada primerjam s Hišo Marije Pomočnice? Torej s krajem, kamor gredo znanstveni podatki in raziskave hirat pred smrtjo?«

Mesec dela za tekočim trakom? Nujno! Te besede sicer pospremi z navihanim nasmeškom. A v svoji stiski podjetne in napredne mlade raziskovalke ob pregovorno uspavani slovenski znanstveni sferi nikakor ni osamljena. Le da se v nasprotju z mnogimi sama ni pustila ukloniti. In svoje neusahljive vedoželjnosti zamenjati za varnost in udobje državnih jasli. Ko se je po raziskovalnem delu v Ameriki vrnila v domovino, se preprosto ni več videla v našem znanstvenem sistemu. V vmesnem času, poroča, se je preveč oddaljila od »kulture ignorance do kolegov, kaznovanja uspehov in tlačenja dol, v sivo povprečje«. Zato je ustanovila svoje podjetje Scriptorium biologorum – Biološka pisarna. Pred tem pa ji kot doktorici znanosti ni bilo pod častjo prijeti tudi za vrsto priložnostnih del. Da je lahko preživela, je med drugim delala kot natakarica, v avstrijski vrtnariji je presajala rože in mešala kompost, obirala sadje na kmetiji ter delala tudi za tekočim trakom v sortirnici.  Ob tem ne deluje prav nič zagrenjeno. V resnici je prav nasprotno. S ponosom lahko poroča, da je na teh delovnih mestih pridobila dragocene nove izkušnje. Vsaj mesec dni dela za tekočim trakom bi, recimo, prav posebej priporočila slehernemu, tako mlademu kot izkušenemu znanstveniku. »Zakaj? Ker bi se tam naučil marsikaj ključnega o odgovornosti in usklajevanju s svojo delovno okolico. Pa spoštovanja do kolegov in nuje sodelovanja za skupni projekt. Morda najpomembneje pa je to, da bi lahko tam na lastne oči videli, kako trdo ljudje vsak dan garajo … Zato da se lahko potem od njihovih davkov trgajo sredstva, s katerimi peščica znanstvenikov tako lagodno raziskuje tisto, kar jih zanima.«

Veliki preboj do svetega grala? Za ustanovitev lastnega znanstvenega podjetja potrebuješ seveda veliko poguma. Potrebuje ga vsak, kaj šele relativno neuveljavljeno dekle brez vsake prave zaslombe velikih igralcev na trgu. A s tem ko je kot gostujoča raziskovalka pet let preživela v Ameriki, si je občutno okrepila samozavest. Med drugim je delovala v sklopu eminentne morske biološke postaje Woods Hole v Massachusettsu, kjer je pred njo raziskovalo kar 58 nobelovcev!

Čez lužo se je predvsem osvobodila prej kar močnega strahu pred neodobravanjem slovenskih kolegov. Uporniški duh je v njej itak tlel že od prvih razredov osnovne šole … In tako je dekle, ki se samo napol v šali opiše kot »vrabček anarhist«, ustanovilo svoj lastni laboratorij, specializiran za raziskave okoljske DNK pri nas in po svetu. Največ komercialnega uspeha si obeta od raziskovanja čudežnih sposobnosti bitjeca po imenu črevesasti kozolnjak. Ta morski organizem – pravzaprav gre za zelo razširjenega invazivnega škodljivca, ki ga najdemo v onesnaženi morski vodi – je pravo regenerativno čudo. Tudi po hujših poškodbah in degeneracijah se lahko njegovi možgani v enem mesecu povsem obnovijo.

Hakeljc pa je v tem, da je to čudo obenem najbližji živeči genetski sorodnik nas vretenčarjev. Vsak znanstveni um, vreden svoje soli, si mora ob tem zastaviti vprašanje: zakaj možgani tega organizma imajo, naši pa nimajo zmožnosti obnavljanja? Z nekaj več kot ščepcem sreče bi lahko mlada Prekmurka pri raziskovanju dosegla celo veliki preboj pri pospeševanju obnavljanja človeških telesnih organov! (Kar bi bil seveda nič manj kot sveti gral komercialne biologije. A to seveda pomeni tudi, da je konkurenca na tem področju še kako pasja.)

Človeška ribica in sramota slovenske države. To je torej projekt, na katerega je dr. Špela Gorički stavila svojo poklicno prihodnost. A srce jo obenem še vedno vleče k raziskovanju človeške ribice. Čeprav ne slava ne denar tu gotovo ne bosta ravno tekla v potokih. »Tako ljuba mi je prav zato, ker je tako čudno in samosvoje bitje,« skuša opisati to usodno privlačnost. »Neverjetno, kako ima človeška ribica ob pomanjkanju vida razvite druge čute – v svojem mračnem, hladnem svetu je zaradi njih absolutni gospodar. Iz tega se lahko gotovo veliko naučimo. Videti je sicer vsa nebogljena, a je vseeno glavni plenilec v jamskem sistemu. To, kar je človek tu zgoraj, je ona tam spodaj. Pokonča vse druge – pojma pa nimamo, kaj pokonča njo … Tako slabo smo jo za zdaj uspeli raziskati!«

Če bi človeška ribica znala pisati, bi mladi znanstvenici nedvomno že pred leti napisala pismo zahvale. Prav Špelina metoda je že pomagala pomembno razširiti meje našega razumevanja. Še pomembneje pa je naslednje: če se to slepo in bledo kraško bitjece znajde v krizi, nam forenzična metoda ponuja izjemno orodje hitrega in učinkovitega odziva. Tako lahko zelo zgodaj zaznamo tudi, če imajo populacije človeške ribice kak drug problem, ki se ga na zunaj ne vidi.  Vsak tak prispevek je še toliko dragocenejši, ker naj bi po mnenju mlade znanstvenice država pri raziskavah človeške ribice v zadnjem času skoraj povsem odpovedala. »Predvsem po zaslugi promocije Postojnske jame sta človeška ribica in njen izjemni pomen za svetovno biodiverziteto zaslovela v strokovnih krogih po vsem svetu. Ob tem pa nehote prihaja na površje vsa sramota slovenske države. Še enkrat: o človeški ribici kljub tristoletnemu zanimanju zanjo še vedno ne vemo skoraj nič! Še danes ne znamo razlikovati vseh populacij, jih poimenovati ali prešteti njihovih članov. Za rešitev teh vprašanj ni država v zadnjih desetih letih objavila nobenega razpisa. Kaj šele da bi zagotovila proračunska sredstva za izvajanje svoje uradne obveze za ustrezno trajno namensko zaščito človeške ribice! Če pa o neki živali nimamo najosnovnejših informacij, je najbrž tudi varovati ne moremo prav učinkovito, kajne?«

 Špela je odločena, da bo k temu varovanju sama prispevala, kar bo pač lahko. S srcem in tudi v prostem času, če bo treba. Samostojno delo v lastnem podjetju ji nasploh v marsičem zelo ustreza. Na ta način je veliko bolj fleksibilna, kot bi bila sicer, in lahko sodeluje z nekaterimi najboljšimi raziskovalci na svetu. Črevesastega kozolnjaka, recimo, raziskuje v okviru mednarodne raziskovalne skupine na morski biološki postaji Roscoff v Franciji. Sredstva za raziskave pa zbira tudi na posebnih platformah za množično financiranje znanosti na spletu.

Več v reviji Zarja št. 11, 12. 3. 2019.