Zoran, neverjetno, ampak resnično: celih 40 let glasbe je že za vami! Se spomnite svojega prvega koncerta?
Seveda se ga spomnim! Bilo je na drugi gimnaziji v Mariboru, oktobra 1979. Za to priložnost sem se seveda prav posebej pripravil. V občinstvo sem sklenil poslati tudi močno vizualno sporočilo. Oblekel sem si hokejski dres, ki sem ga dobil na Češkem. Na glavo sem si poveznil poštarsko kapo, ker sem ravno tisto poletje kot poštar z biciklom raznašal pisma in pokojnine. Na čelo kape pa sem si pritrdil bedž s podobo iz filma Let nad kukavičjim gnezdom. In sicer podobo, na kateri ima Jack Nicholson glavo zaklenjeno s ključavnico.
Haha, kakšen imidž! In kakšno je bilo to vizualno sporočilo, ki ste ga želeli tako opravljeni poslati?
(smeh) Da je skrajni čas, da začnemo odklepati ključavnice v naših glavah!
Na tistem prvem koncertu se je skupina že imenovala Lačni Franz?
Ja, čeprav so bili fantje najprej Zevs. No, že naš naslednji, torej drugi koncert smo imeli novembra v Zagrebu. In tudi v Beogradu smo igrali, preden smo sploh prišli v Ljubljano. Tu v prestolnici smo postali enako popularni kot v drugih republikah šele s tretjim albumom, Ne mi dihat za ovratnik.
Lačni Franz zame ostaja eden od dveh največjih bendov v slovenski glasbeni zgodovini. Kako ste si sploh nadeli to nenavadno ime?
Ime sem dobil v znamenitem romanu Kavelj 22, kjer se eden od likov imenuje Lačni Joe. Šlo je za vojaškega pilota, ki je vedno znova zrušil svoje letalo, ker je na ta način treniral pobeg, torej svoje dezertiranje iz vojske. Tako kot smo mi s svojo muziko hoteli dezertirati iz tistega sladkobnega časa disko popevčic s konca sedemdesetih.
Lačni ste bili torej nove, drugačne glasbe?
Tako. Franz pa smo si izbrali, ker je najpogostejše moško ime v Mariboru Franc. S tem da smo črko z na koncu dodali iz povsem estetskih razlogov, saj nam je bistveno lepše pasala na plakat. No, z našim imenom smo pošteno razkačili predstavnike starega sistema. »Lačnih v Jugoslaviji preprosto ni,« so nam dali vedeti, »vse Franze smo pa iz države nagnali leta 1945!«
Že z svojim imenom ste jih razkačili, kaj šele z glasbo …
Na koncu smo se uspeli izgovoriti, da smo si tako ime izbrali, ker da smo taki veliki oboževalci skladatelja Franza Liszta.
In to je šlo skozi?
Še vedno so bili namrgodeni, ampak niso imeli kaj. Umetnost je le umetnost. Smo pa morali besedila še vedno nositi na policijsko postajo, dva meseca pred vsakim večjim koncertom. Tak je bil takrat celo zakon. Dvakrat so nas tudi aretirali. Prvič so recimo po vsakega člana skupine posebej ob isti uri prišli Udbovci in nas odpeljali na zaslišanje. Klasična situacija: tapecirana vrata brez kljuke na notranji strani, v sobi ogledalo, miza in dva stola ter nič drugega. Najprej je noter stopil »ta hudi« policaj, dobro uro zatem pa še »ta prijazni«. To je bilo ravno tisto histerično obdobje po Titovi smrti, ko je nervoza v družbi zelo naraščala. Ko so nas peljali prevohat naš prostor za vaje, sem se zelo bal, da nam bodo recimo podtaknili kakšno drogo ali kaj podobnega.
A tega niso storili?
Ne, poskusili so nas diskreditirati na bolj klasičen način. In sicer v treh fazah. Najprej so nas sklenili prepovedati. Sledila je ignoranca. Ko smo recimo odigrali krasno obiskan koncert, ni bilo o tem objavljene niti črke v nobenem javnem občilu. No, zadnja faza pa je bila asimilacija, torej najbolj hinavska od vseh. Skušali so nas vzeti za svoje. Podelili so nam recimo nagradi zlata ptica in sedem sekretarjev SKOJ-a. Tisti, ki so nas prej skušali onemogočiti, so se zdaj na veliko hoteli slikati z nami, nas pri tem objemali okrog ramen in malodane lupčkali po licih. Kar je bila znotraj našega, torej bolj alternativnega kroga dejansko najhujša možna diskreditacija od vseh.
Haha, ne dvomim. Naj vas vprašam takole: bi si tisti mladinec s češkim hokejskim dresom in poštarsko kapo na glavi lahko predstavljal, da se bova čez štirideset let pogovarjala o tako obsežnem ustvarjalnem opusu?
Ah, kje pa. Takrat smo hrepeneli samo po tem, da bi lahko posneli vsaj en sam album. Prvo leto smo itak igrali recimo za kišto piva ali za vlakovsko vozovnico do prizorišča. Šlo je za krik mladosti, želeli smo si spremeniti svet in družbo … Vse drugo je bilo nepomembno.
Če si takrat niste mislili, da boste postali glasbena legenda, kaj pa ste mislili, da boste?
Vedel sem predvsem, kaj nočem postati. In sicer kakšen nesrečen uradnik oziroma zafrustriranec v kakem drugem poklicu, v katerega bi bil prisiljen. Vedel sem, da hočem biti sam svoj in da hočem delati predvsem reči, za katere drugi govorijo, da so nemogoče. Moja najkonkretnejša ambicija od vseh pa je bila prebrati vse knjige, ki so bile kdaj napisane.
Nedavno ste za hrvaške medije dali imeniten intervju z naslovom Nisem stari prdec, ki joka za dobrimi starimi časi. Da niste stari prdec, ste najbolje dokazali, ko ste v kombi popokali ekipo nadarjenih mladih glasbenikov in z njimi obredli vso Jugoslavijo. Kako ste se imeli?
Oh, nepozabno. Imeli smo se tako krasno, da sploh nismo hoteli domov. Od teh mladih fantov sem se veliko naučil. In upam, da tudi oni kaj od mene. Nasploh se najraje družim z mladimi ljudmi vseh starosti. Ker za tipično prvino mladosti štejem radovednost, ugotavljam, da so mnogi šestdesetletniki v resnici mlajši od mnogih tridesetletnikov. Predvsem od tistih, ki so se že precej predali ali zapustili oziroma začeli živeti samo še v spominih. Ali pa znotraj tistega klasičnega trikotnika kavč–televizija–hladilnik.
Kaj ste se recimo naučili od mladih fantov, ki ste jih znova zbrali pod blagovno znamko Lačni Franz?
Kot rečeno, marsikaj. Med drugim sem recimo ugotovil, da mlajši generaciji Leteči cirkus Montyja Pythona, na katerega sam še vedno prisegam, sploh ni več smešen.
Kaj pa jim potem je?
Zdi se mi, da bolj neka situacijska komika s poudarkom na grobem črnem humorju. No, saj v resnici cela medijska scena danes temelji na negativnih novicah. Očitno večine ljudi ne zanima brati o tem, da nekomu dobro gre ali da je naredil nekaj lepega. Tudi mediji so se žal odeli v vse odtenke gnojnice. Ko sem bil nedavno na Hrvaškem, sem recimo z navdušenjem prikimal pobudi v njihovem saboru, da bi prepovedali anonimno komentiranje na internetu.
Prav vse anonimno komentiranje?
Prav vse, brez izjeme.
Zanimivo, da se nekdanji mladenič, ki ga je Udba večkrat aretirala, danes zavzema za omejitev svobode govora.
Pozor, anonimno komentiranje ni svoboda govora, temveč njena zloraba! To je namreč virus zla, ki ga polpismeni zlorabljajo za politične namene. Zlorabe so ogromne. Določene politične stranke lahko na posameznike obesijo poklicne medijske sledilce, ki jih načrtno spremljajo in blatijo po spletu. Povsem nekaznovano. Saj veste: če tisočkrat ponovimo laž, potem dobimo … Hja, nekako tisto, kar se nam danes dogaja.
Tudi vam?
Seveda, zelo izrazito. Okrog ramen so mi obesili nekaj ljudi, ki zdaj spremljajo vsako mojo izjavo. Sploh odkar sem se javno izrekel za podpornika partizanskega boja proti okupatorjem. Kar sem sicer jasno ločil od izrojene komunistične ideologije …
Proti kateri ste se vendar v osemdesetih tudi zelo konkretno borili!
Tako. Danes pa moram, da sem komunajzer, poslušati predvsem od tistih, ki so takrat dejansko bili v partiji. Kakšen narobe svet! No, drugo veliko črno piko pa sem si v nekaterih logih pridobil, ko sem javno izrazil, kako zelo ne maram ekstremnih slovenskih nacionalistov. Odtlej moram po forumih ves čas prebirati, da sem z oblastjo zlizan milijonar, ki mu strukture moči financirajo projekte in ima torej polno rit na račun skupnega dobrega. Kar so same izmišljotine. A tega je ogromno, in premnogi žal podležejo razmišljanju v stilu: Kjer je dim, je tudi ogenj!
Ja, človek res hitro pomisli kaj takega …
Naj še enkrat poudarim, da se ne zavzemam za omejitev svobode govora. Nikakor! A nujno se mi zdi, da se lotimo popravljanja razpok, ki čedalje bolj zevajo v samem jedru naše demokracije. Boljšega sistema od sedanjega jaz preprosto ne poznam. Zato bi se veljalo pomujati, da ga zaflikamo, dokler imamo sploh še čas. Namenska proizvodnja neizobraženih ljudi in torej poslušnih volivcev je danes dosegla razsežnosti epidemije. Kar se nam je zdelo včasih nemogoče, je danes stvarnost. Nismo več tako daleč od tam, ko bodo tudi po naših ulicah korakali nacisti in fašisti ter v imenu svobode govora širili svoje laži. Za tako svobodo govora se jaz takrat v osemdesetih prav gotovo nisem boril!
Več v reviji Zarja št. 11, 12. 3. 2019.
