Ljudje

Je to še moj praznik?

Marija Šelek
7. 3. 2019, 06.00
Deli članek:

Tri ženske mlajše generacije z različnih področij smo povabili k razmišljanju o osmem marcu, mednarodnem dnevu žensk. Ga sploh še praznujejo? Je to še njihov praznik? Nekatere ga dojemajo zelo družbeno angažirano, druge ga vidijo kot priložnost za razmislek o družbi in svetu, v katerem živimo, tretje kot priložnost oziranja vase. Ene ga praznujejo navzven, druge navznoter. Namesto rdečega nageljna pa tokrat v rokah držijo: napis, da ženske zmorejo vse, ki so ga izvezle palestinske ženske, produkt inženirskega znanja – merilnik navora ter kamnito srce, ki simbolizira srčno voditeljstvo. Kakšno je njihovo sporočilo ob osmem marcu?

Šimen Zupančič
Tea Jarc: »Nevidno, neplačano delo se odraža kot brazgotina na življenju žensk. Kaznovane so, ker so skrbne."

Tea Jarc, sindikalistka in aktivistka: Dan, ko nas moški dejansko poslušajo

Za enaintridesetletno Ljubljančanko, predsednico sindikata Mladi plus, nekdanjo predsednico Mladinskega sveta Slovenije in vodjo različnih izobraževanj o mladinskih politikah doma in po svetu, ki je nedavno na Dunaju sodelovala pri oblikovanju nove evropske strategije za mlade in je prepričana, da potrebujemo ministrstvo za mladino, je osmi marec še vedno pomemben praznik. »Je praznik žensk, ki so se borile za enakopravnost na trgu dela, za volilno pravico, za prevzemanje javnih funkcij, za pravice v zasebnem življenju – družini, pri varstvu otrok, za pravico do izobraževanja, ženske so imele veliko vlogo v mirovnih gibanjih. Izjemno pomembno je, da imamo praznik, ko se spomnimo in priznamo vlogo žensk v zgodovini. V današnjem času pa je to dan, ko ženske spomnimo – predvsem moške – na teme, s katerimi se ženske spopadamo vsak dan. Osmi marec je dan, ko nas moški dejansko poslušajo, nam daje vidnost v družbi in nas postavi v ospredje. Se je pa praznik morda spremenil v zgolj nekaj simbolnega – ko se ženskam nekaj da (rožo ali bombonjero), ne odpirajo pa se prave teme. Dejstvo je, da ženske v družbi nismo enakopravne. Svet tudi zaradi kapitalističnega sistema moškega še vedno postavlja na prvo mesto, ženska pa je potisnjena na stran in je v socialno, ekonomsko in politično slabšem položaju kot moški.«

Čeprav se je položaj žensk res izboljšal in imamo sprejetih mnogo deklaracij, konvencij in zakonodaj, ki se dobro slišijo, v praksi enakopravnost še vedno ni vidna. 

Dora Domajnko, inženirka: Naše pravice niso samoumevne

Sedemindvajsetletna Ljubljančanka je razvojna inženirka v podjetju RSL merilna tehnika, doktorska študentka na Fakulteti za elektrotehniko in inženirka leta 2018. Deset let je trenirala kajak na divjih vodah, danes pa jo v prostem času kot deskarko bolj zanima, kam piha veter. V glasbeni skupini Viaentropia, katere stil je irski punk rock, še vedno igra klavirsko harmoniko, od nekdaj pa ji je bila zabavna tudi matematika. Tako zelo, da je pogosto po prihodu z zabave za nadaljnje razvedrilo reševala težke matematične zagate – s svinčnikom na papir. Smer njenega izobraževanja so ji nakazali prav ljubezen do naravoslovja in starši, oba inženirja elektrotehnike. Veliko matematike je tudi pri njenem delu v RSL, kjer se ukvarja s kalibracijo senzorjev, ki jih uporabljamo pri rolojih za pametno hišo, v vozilih, letalih, v transportni industriji, robotiki ...

Sama sebi se zdi v tako spodbudnem okolju razvajena, saj nima slabih izkušenj, da je ne bi kdo resno jemal samo zato, ker je ženska. 

Jerica Bukovec, dirigentka: Dajem si priložnost, da se ozrem vase

Osemintridesetletna Štajerka, ki z družino domuje v Ljubljani, vodi Akademski pevski zbor Tone Tomšič Univerze v Ljubljani, sodeluje z zborom Slovenske filharmonije in je potem, ko je leta 2003 šla na študijsko izmenjavo na Švedsko, tam ostala kar osem let. Vodila je različne švedske zbore, se dotaknila prvih stopnic uspešne profesionalne poti in se kot preprosto dekle povsem nepripravljena srečala z uspehom. Danes prizna, da ni znala živeti s svojim uspehom in se je pozneje odločila, da mora delati na sebi. Pri tem ji je pomagala zanjo ena od navdihujočih žensk, dr. Saša Kranjc, psihoterapevtka in coachinja, ki jo je vodila iz pridnosti v avtentičnost. »Ona je zgled nekoga, ki se je odločil svojo težko zgodbo spremeniti v čisti uspeh na vseh področjih in zdaj pri tem pomaga meni in še mnogim, ki so se odločili živeti sebe.« To je tudi Jerčino sporočilo ob osmem marcu: »Ko sem v stiku sama s sabo, takrat lahko največ dam. Kako torej danes slišim sebe in to, kar me nagovarja, da naredim nekaj zase? Tukaj gre za odnos do sebe, ki ga spol ne definira.« Živeti sebe in svoje poslanstvo je temelj, iz katerega lahko gradi, daje in sprejema.

Mednarodnemu prazniku žensk se iskreno nikoli ni zavestno posvečala. »Nekje globoko pa se mi je vedno zdelo lepo. Letos si dajem priložnost, da se na ta dan ozrem vase in uvidim, kaj mi ne služi več, kaj pa potrebuje več prostora za rast – kot ženska, mama, kot vse, kar sem.«

Več v Zarji, št. 10, 5. 3. 2019

Zanimivosti

cistilnica-novak04
Zanimivosti

Oblačilom in preprogam se splača privoščiti pravo nego

Klic dobrote 2023_Bernarda Žarn in Jure Sešek
Klic dobrote 2024

Dobrodelni koncert za pomoč družinam v stiski

leteči tigri
Claire Lee Chennault

Leteči tigri so rešili Kitajsko

_DSC5241
Zanimivosti

Huawei predstavil nove pametne ure in pojasnil pomen zabeleženih podatkov

20241028_100059_100551
Zanimivosti

Kaj je tako posebnega pri Huawei napravah, da Ciril Komotar ne more brez njih?

gus
3400 kilometrov v napačno smer

Kraljevi pingvin Gus močno zataval s svoje domovine na Antarktiki