Tisti, ki vsaj malo pozorneje spremljajo družabno dogajanje, že vejo, da je v njegovem življenju zapihal veter sprememb. Potem ko je pustil krasno igralsko službo v Drami, za kakršno bi si mnogi z veseljem zvrtali luknjo v koleno, se je posvetil glasbeni karieri. Mnogi pa ne vejo, da se je novemu odprl s pomočjo posebnih meditacij. Njegov korak je po novem opazno lažji, oči še živahnejše, kot so bile prej … In kljub decembrskemu hladu se je z bodrim odobravanjem odzval na moj predlog, da namesto v zadušljivem lokalu pokramljava na bližnji klopci v Tivoliju.
Zdaj lahko po veliki spremembi gotovo že malce konkretneje strnete vtise: kaj vas je sploh napeljalo, da ste pustili službo? In kako se vam je vse skupaj obrnilo?
Za zdaj odlično! Po dolgem času imam občutek, da imam svoj čas spet v svojih rokah. Zdaj se lahko recimo posvečam učenju klavirja ali se morda usedem z zvezkom in napišem kakšno pesem …
Zdaj imate spet čas za ustvarjalnost?
Tako!
Igralčev urnik zanjo ni dopuščal dovolj časa?
Komu drugemu najbrž ga, a sam si ga nisem znal izboriti. Delovati znotraj institucije vsekakor terja svoj davek. Dvakrat na dan vaja, od desetih do dveh in potem še zvečer od sedmih do pol enajstih. V tistem vmesnem času sem le s težavo preklopil misli na družino ali na druge kreativne projekte. Misli so mi letele nazaj na vse tisto, kar je bilo treba zvečer še postoriti, pozornost je uhajala … In s pozornostjo je seveda uhajala tudi energija.
Imam prav, če ugibam, da ste se znašli na robu izgorevanja?
Morda res. Že pred časom sem se zalotil pri tem, da mi zmanjkuje ne samo časa, temveč tudi volje za karkoli več od vsakodnevnih obveznosti. Kot bi se znašel pred nekakšno steno, ki je nisem znal preplezati. Ali pa kot bi bil ujet v kletki, za katero nisem imel ključa. Prelomnica je bila, ko sem nekega večera sinu bral pravljice, pa so mi začele pred očmi izginjati črke. In ko sem stopil k Mojci, ji je manjkalo pol obraza. Izkazalo se je, da je šlo samo za predmigrensko stanje, a izkušnja me je kljub temu pretresla. Takrat sem na internetu naletel na dr. Joeja Dispenzo, se v njegovih videih srečal s kvantno fiziko, nevroznanostjo, epigenetiko … In moram reči, da me je vse skupaj zelo pritegnilo. Ko sem prvič naletel nanj, sem šest ur nepretrgoma gledal njegove posnetke.
Kaj vas je vendar tako posrkalo vase?
Zame je bilo največje razodetje, ko sem doumel, v kakšni rutini sem. In kako vzorci, ki se ponavljajo iz dneva v dan, narekujejo tudi mojo prihodnost. Nič čudnega, da sem se počutil ujetega v kletki! A to kletko sem si v glavnem sezidal sam. Poskušam si pomagati z meditacijami. Šele ko se naučiš biti res prisoten v danem trenutku, lahko ugotoviš, katere so tiste reči, ki te najbolj omejujejo. In katere so tiste, ki te osrečujejo. Še pred letom in pol si sploh nisem predstavljal, da bom v življenju kdaj meditiral. Vedno sem bil zelo stvaren.
In morda celo malce vzvišen nad vsemi takimi rečmi?
Prav res! Ob vsem, kar je imelo pridih spiritualnosti, sem zelo hitro porogljivo prhnil. V stilu: dajte no, kakšno zvezo ima vendar to s čimerkoli? A ko te prvič resno požgečkajo razne depresije in podobna stanja, lahko hitro zamenjaš ploščo.
Torej vas je prav res požgečkala depresija?
Veste kako … S tistim nesrečnim spotom o Trumpu sem jih dobil kar pošteno po glavi, saj vsekakor ni izpolnil mojih zelo visokih pričakovanj. In sem se začel spraševati o smislu, češ, res sem dal vse od sebe, pa ni bilo iz tega nič. Pa kaj lahko vendar sploh še dam?
Roko na srce, najbrž ste se spraševali, kaj lahko sploh še dobim?
Tako je, seveda imate prav. (smeh) Dobro, danes se lahko glede tega celo smejem, a takrat sem vse skupaj dojemal zelo tragično. No, in z meditacijo sem se počasi zavedel, kako globoko sem zabredel v vzorec žrtve. To je danes nasploh čedalje bolj prevladujoč vzorec – vsi se tako radi pritožujemo in razmišljamo samo o tem, kaj vse nas moti in kakšne krivice so nam bile prizadejane … Kot v kaki stari grški tragediji se sprašujemo, zakaj so drugi taki do nas. A kaj ko smo v resnici taki do sebe predvsem sami.
Meditacija je bila torej tista, ki vam je pomagala zmehčati primež teh toksičnih notranjih monologov?
Pomagala mi je nehati poslušati samo um. Potem sem kaj hitro spoznal naslednje: ja, služba v gledališču so bile moje otroške sanje – a ljudje se pač spreminjamo. Nobene potrebe ni, da bi moral svoje otroške sanje živeti do konca dni. Srce si je vmes zaželelo še kaj drugega.
In to je glasba. Katere vrste glasba je preglasila celo vaše otroške sanje?
Trenutno me najbolj veseli odkrivati svoj glasbeni slog. Za zdaj niti še ne vem, kakšen točno bi lahko bil. Približno ga že slišim, a je še prezgodaj, da bi o tem lahko povedal kaj več.
Na Facebooku ste objavili posnetek, kako na nekem neznanem mestnem trgu s petjem zabavate mimoidoče. Peli ste Don't worry be happy in bili pri tem videti resnično imenitne volje. Kje je to bilo?
V Luksemburgu, kamor so me povabili tamkajšnji Slovenci. Ker sem si vmes kupil t.i. luper – torej napravo, s katero si lahko s svojim lastnim glasom snemam glasbeno podlago –, me je pograbilo, da bi šel na ulico in jo preizkusil v praksi. V Luksemburgu je bilo to vsekakor lažje izvesti kot v Ljubljani.
Saj bi se vse prekmalu znašli na naslovnici kakega tabloida. Recimo pod naslovom »ŠOKANTNO: Brezposelni Slakonja prosjači po ulicah Ljubljane!«
Sploh ni nemogoče. (smeh) No, v Luksemburgu sem bil tega osvobojen. In sem rekel: »Samo en zvočnik mi zrihtajte, pa grem na ulico malo pet!«
In kako je bilo?
Fenomenalno! Takoj se mi je kar od nekod pridružil temnopolti tolkalist. In namesto zamišljenih dvajset sva skupaj odtolkla štirideset minut. Ma noro je bilo! No, potem sem moral počasi zaključiti, ker so me posvarili, da bi lahko prišla policija. V Luksemburgu je namreč tovrstno petje na ulici protizakonito.
Najbrž ker ga je težko obdavčiti. Ste s tem podvigom tudi kaj zaslužili?
Nekaj že, ampak sem vse prepustil temnopoltemu tolkalistu. To se mi je zdela edina logična poteza. Moj honorar je bila izkušnja.
Stvarstvo se težko bolj jasno pokazalo, da odobrava vašo novo pot. Ko so iz tiskarne prišli prvi veleplakati za nastop z Big Bandom RTV Slovenije, je bil koncert že razprodan.
Odzivi so nasploh res zelo pozitivni, za kar sem izredno hvaležen. Razprodan je tudi že dodatni termin, tako da smo organizirali še tretjega, in sicer 8. 1., z Đurom kot posebnim gostom. Poleg z Big Bandom nastopam tudi s svojim Small Bandom, s katerim izvajamo svetovne uspešnice, sestavil sem tudi program s preteklimi najodmevnejšimi imitacijami … Vmes sicer še vedno igram v starih predstavah, ki so še žive. A ker imam dovolj časa zase, ob delu preprosto uživam.
Uspeh, ki ste ga bili nemudoma deležni na svoji novi poti, je najboljša možna reklama za učenja dr. Dispenze. Še enkrat: kaj vas je v vsej tej ponudbi pritegnilo prav k njemu?
Seveda obstaja veliko ljudi, ki predavajo o podobnih stvareh. Nevroznanost, kvantno polje, manifestacija ... Na njem me je pritegnilo to, kako zelo komplicirane informacije podaja zelo razumljivo in jih že leta tudi znanstveno dokazuje. Med drugim meri, kakšen vpliv ima t. i. koherenca, torej ravnovesje v srcu in možganih. Najprej pa me je pritegnil njegov humor. Že dolgo – tudi s svojimi videi – opažam, da če ljudi nasmeješ, jih s tem na neki način odpreš. In jim lahko potem serviraš še nekaj več.
V njihovo podzavest pretihotapiš tudi marsikaj resnega?
(smeh) Tako! Sam se tako vedno bolj poskušam zavedati svojih čustev in zaznati, kdaj me pograbijo strah, jeza, neučakanost, nepotrpežljivost, zavist, ljubosumje … Ob takih priložnostih sem se naučil vprašati, zakaj se tako počutim. In potem svojo pozornost raje preusmerim v srce, kjer domujejo ljubezen, hvaležnost in svoboda. Ko ti to uspe, kaj hitro spoznaš, koliko jasneje v takem stanju razmišljaš. Pa ne samo to: sozvočje srca in glave ti tudi prenovi zdravje, in to na celični ravni. Na eni izmed delavnic sem se pogovarjal z ljudmi, ki so si z meditacijo ozdravili bolezni, ob katerih so jim zdravniki zatrdili, da imajo samo še nekaj mesecev življenja. Med drugim sem srečal gospoda, ki si je pozdravil štirideset tumorjev v glavi in obenem četrti stadij pljučnega raka. Za povrh ga je vmes zapustila žena, nedavno mu je umrl oče. Šele resna bolezen ga je prisilila v to, da je končno nekaj spremenil. Takrat sem se dokončno zavedel, da smo ljudje dejansko veliko močnejši, kot si mislimo. Vesel sem, da sem sam to uspel doumeti še preden, no …
Še pred smrtno posteljo.
Tako. (smeh) Tista moja izkušnja z izginjajočimi črkami je bila dovolj. Doumel sem, da se mi bo, če bom ostal zaciklan v stare vzorce, sesulo zdravje. Zavedel sem se tudi, da moram pobegniti vsem tem negativnim novicam, s katerimi nas bombardirajo in ki v nas sprožajo samo obup. Kajti o pozitivnih stvareh se sploh več ne poroča. A to ne pomeni, da jih ni! Zdi se mi, da se marsikaj spreminja tudi na kolektivni ravni. Mislim, da smo se tako kot tisti gospod s štiridesetimi tumorji tudi vsi mi kolektivno morali znajti na točki, kjer pač smo. In zdaj moramo tudi mi narediti korak naprej, saj druge izbire preprosto nimamo.
Kakšno prihodnost ste si torej namenili namanifestirati čez recimo pet let?
(smeh) Boste videli!
Ne poveste?
Vizijo že imam, a hkrati poskušam ničesar ne pričakovati. Iz lastnih izkušenj vem, da če stvari forsiraš, se na koncu ne obrnejo tako dobro, kot če se preprosto prepustiš. Po novem torej sledim načelu prepusti se in ne trati energije s pričakovanji. Sam sem je v ta naslov pognal nemalo. Ko je prišel ven moj spot o Trumpu, sem z vsem srcem – ne, z vso glavo! – pričakoval, da bo še boljši in še bolj viralen od spota o Putinu. Zanimalo me je samo vse ali nič. V takem stanju pa kaj hitro prezreš, koliko je na voljo drugih možnosti, ki kar nekako padejo mimo tebe, ker si tako slepo zazrt v eno samo točko.
Več v Zarji št. 52, 24. 12. 2018.
