Chris White je saksofonist svetovnega slovesa. Rodil se je v Angliji, v Bristolu, pred 63 leti. Še danes živi na Otoku. Leta 1985 se je pridružil skupini Dire Straits, doživel z njimi kultni Live aid in koncert, posvečen Nelsonu Mandeli. Leta 1990 se je pridružil skupini The Notting Hillbillies, izdal je tudi solo album Shadowdance. Leta 1993 je doživel hudo prometno nesrečo, ta ga je za nekaj časa ustavila. Danes je član skupine Dire Straits Expirience, s katero 8. februarja prihaja v Ljubljano (v halo Tivoli). Prosili smo ga, ali nam lahko odgovori na nekaj vprašanj, in nemudoma se je prijazno odzval.
Ste eden najboljših jazz/rock saksofonistov na svetu. Koliko vaj, entuziazma je bilo treba, da ste postali tako dobri?
Saksofon sem začel igrati, ko sem bil star 14 let. Zelo hitro sem spoznal, da sem našel, kar si želim početi do konca življenja. Igral sem ga skoraj vsako minuto dneva, in to sem počel leta in leta. Zdaj, na turnejah, je težko igrati toliko ur na dan, a še vedno vadim, kadar le lahko.
Izdali ste solo album Shadowdance. Je bilo to dovolj za vas ali načrtujete še kakšnega?
Rad bi naredil še kakšen album, seveda. Poskusil si bom vzeti toliko časa, da bi ga dokončal naslednje leto.
Igrali ste z mnogimi slavnimi skupinami in posamezniki, z Robbiejem Williamsom, Paulom McCartneyjem, Mickom Jaggerjem. Nam lahko zaupate kakšno njihovo navado, posebnost, kaj smešnega, zgodbo?
Res sem imel srečo, da sem delal z mnogimi velikimi umetniki. Obstaja veliko zgodb, a najbolj čudno je bilo zame prvo srečanje s Paulom McCartneyjem. Bil sem velik oboževalec skupine The Beatles, vse svoje otroštvo. Prvič, ko sem delal s Paulom, je bilo, ko je on ustvarjal film. Prišel je in se mi predstavil, sedel je zraven mene in mi govoril, o čem bo film pripovedoval. Jaz pa sem bil čisto iz sebe, sploh nisem slišal besed, ki jih je govoril, ves čas sem razmišljal: »To je Paul McCartney. To je resnični, pravi Paul McCartney!« To se mi ni zgodilo z nikomer drugim, nikoli.
Če ne bi imeli prometne nesreče z motorjem, bi igrali tudi s skupino Pink Floyd. Kako huda je bila tista nesreča?
Bila je huda. Tri obsežne operacije, 18 mesecev nisem mogel igrati. Zamudil sem turnejo skupine Pink Floyd in še nekaj drugih stvari. Na srečo je zdaj vse popolnoma v redu in je že nekaj let tako.
S skupino Dire Straits ste igrali na legendarnem dogodku Live aid leta 1985. Bili ste del res ogromnega, nepozabnega, svetovnega glasbenega dogodka.* Ste še kdaj doživeli kaj podobnega?
Igrati na Live aid je bila res neverjetna izkušnja. Toliko velikih umetnikov se je zbralo za dober namen. Briljantno! Mislim, da je dogodek, skupaj s tistimi, ki so ga gledali na televizijskih zaslonih, videlo več ljudi, kot jih je bilo kadarkoli na kateremkoli koncertu kateregakoli glasbenika. A sem to dovolj natančno povedal? (smeh)
S skupino Dire Straits Expirience pa ste, prav tako v dobrodelne namene, obiskali Indijo. Kakšen vtis je naredila na vas?
Užival sem. Tako je drugačna, tako pozitivna. Nekega dne se bom vrnil tja.
Katere stvari so najpomembnejše v življenju?
Dve: družina in prijatelji. In to, da počneš stvari s strastjo in ljubeznijo.
Chris, nam lahko poveste kaj o vaši družini, ljubezni?
Bil sem poročen. Imam dva odrasla otroka, sina in hčer. Sin Alex je prav tako glasbenik in dela z nekaterimi novimi skupinami tu v Veliki Britaniji. Hčerka Bryony pa dela z glasbeniki pri Sony Music, tako da smo vsi vpleteni in povezani z glasbo. Ko ste me vprašali po ljubezenskih zadevah – trenutno nisem v zvezi.
Kakšno pa je videti vaše življenje, koliko časa sploh preživite doma?
Stvari s skupino The dire Straits Experience gredo neverjetno dobro, tako da sem leto 2018 res v glavnem preživel po turnejah. Prihodnje leto bom verjetno na poti kakšnih šest mesecev, torej doma ne bom prav dosti.
*Live aid je bil dvojni dobrodelni rockovski koncert za pomoč žrtvam lakote v Etiopiji, ki sta ga organizirala Bob Geldof in Midge Ure. Koncert je 13. julija 1985 sočasno potekal na starem stadionu Wembley v Londonu (72.000 ljudi) in na stadionu John F. Kennedy v Filadelfiji (100.000 ljudi). Gre za enega največjih televizijskih prenosov v zgodovini, ki ga je preko satelita, katerega slika je šla v več kot 150 držav po vsem svetu, skupaj spremljalo okrog 1,9 milijarde ljudi.
Članek je objavljen v reviji Zarja št. 51. (18.12.2018)
